Rojeni za zmagovalce

Vlado Miheljak

23. 10. 2020  |  Mladina 43  |  Dva leva

»Leta 1998 mu je s tem uspelo dobiti relativno večino in je skupaj z dvema manjšima strankama sestavil koalicijsko vlado. Ni znal vladati. Štiri leta kasneje, leta 2002, je volitve spektakularno izgubil. Izgubil je tudi volitve leta 2006. ... Iz porazov se je veliko naučil. ...Vztrajal je do leta 2010, ko je ponovno zmagal. Že leta 2009 je v dolgem govoru na strankarskem sestanku rekel, da morajo naslednjič premočno zmagati in si zagotoviti vladanje za petnajst ali dvajset let. Tik pred volitvami leta 2010 je ponovno rekel, da morajo zmagati samo enkrat, takrat pa z zares veliko večino. Tako je tudi bilo. Strani ni zamenjal zaradi ideoloških razlogov. Ni prebral nobene knjige in ni videl luči pred seboj. Ni se odločil za boga, krščanstvo in konservativizem, ker bi doživel razsvetljenje. Razumel je, da bo tako prišel do oblasti. … Prej je napadal cerkev, ni se cerkveno poročil, svojega prvega otroka sploh ni krstil. Potem se je začel kazati pri maši in gojiti podobo gorečega katolika. Razvil se je v ciničnega političnega operativca. Cinizem je njegovo edino politično prepričanje.«
— Paul Lendvai v intervjuju za Dnevnik o pohodu Viktorja Orbána na oblast

»Danes ima Slovenija najboljšo epidemiološko sliko v Evropi, kar omogoča tudi preklic splošne epidemije, kar se bo verjetno pokrilo z datumom, s katerima se iztekata tudi prva dva protikoronapaketa.«
— Janez Janša je sredi maja 2020 razglasil veliko zmago (STA, 15. 5. 2020)

»Zagotavljam, da bo Slovenija med zmagovalci.«
— Kljub črnim statistikam Janša Sloveniji napoveduje svetlo prihodnost tudi po drugem valu epidemije (STA, 19. 10. 2020)

Še vedno nismo ugotovili, po katerem objektivnem kriteriju je bila Slovenija sredi maja, ko je Janša napovedal konec epidemije, država z najboljšo sliko v Evropi. Morda celo na svetu. Tiste statistike, ki jih znamo brati in ki so dosegljive, so nas postavljale nekako na sredino evropskih lestvic. Boljša je bila celotna jugovzhodna in večji del srednje Evrope, pa baltske države itd. Smo pa od takrat res napredovali – žal na slabše. Smo v ožjem krogu držav s trenutno najslabšo sliko v Evropi. Ležernost in pasivnost ter sklepanje sumljivih poslov pri nabavi medicinske opreme v ugodnih poletnih mesecih so pripeljali do tega, da bo medicinsko osebje kaj kmalu pred alternativo, katere srečnike priklopiti na premajhno število ustreznih, katere nesrečnike pa na sicer zadostno število neustreznih, nevarnih ventilatorjev. In v tem dramatičnem trenutku žal tudi ni nikogar, ki bi lahko nagovoril in pomiril zmedeno ljudstvo. Janša pri večji polovici javnosti izzove averzijo, Pahor porog, nadškof Zore pa predstavlja institucijo, ki vselej in tudi v času epidemije sebično misli predvsem na svojo korist …

No, vojak Janša ve, da se mrtvi štejejo na koncu. Politik Janša pa ve, da zmago lahko razglasiš, tudi ko si poražen ali tik pred porazom. V politiki pač resnico definira in sporoča tisti, ki poseduje moč. In tega se Janša pridno uči od Orbána. Prav zato bi moral vsak, ki mu ni vseeno, kako se politična podoba Slovenije spreminja, prebrati intervju avstrijsko-madžarskega političnega analitika Paula Lendvaia, ki ga je za Dnevnikov Objektiv opravil Ervin Hladnik Milharčič. Mož ve, kaj govori, saj je kot Pál Lendvai leta 1957 pred Rusi iz Madžarske prebegnil v Avstrijo in kmalu postal eden vodilnih in najbolj pronicljivih analitikov in komentatorjev za območje vzhodne in jugovzhodne Evrope.

A kakorkoli, v njegovem nizanju dovtipov in analiz o rojaku Orbánu, ki ga do obisti pozna (pravkar je v slovenskem prevodu izšla tudi njegova knjiga z naslovom Orbán – novi evropski avtokrat), se kar same ponujajo primerjave z našim lokalnim samodržcem. Menim, da sta ključni dve opozorili. Najprej, da je »… danes Orbán bliže Sloveniji in stranki SDS kot katerikoli drugi stranki v Evropi«. Slednje je samo po sebi hudo spoznanje za političnega moralista. A velja tudi obratno, kar pa je v resnici še huje: da je Slovenija pod vladavino Janeza Janše bližje Orbánu in njegovemu režimu na Madžarskem kot katerikoli drugi evropski politiki in deželi. Ta redefinicija evropskega položaja Slovenije ne more ostati brez posledic. Janša Slovenijo pošilja v klub najbolj razvpitih avtokratsko vodenih evropskih držav na čelu z Orbánovo Madžarsko.

Druga pomembna ugotovitev Paula Lendvaia je, da ko kdo tako zlorabi in posili državo z demontažo demokratičnih načel ter pravnih in ustavnih temeljev, z zapletanjem v kompleksne sisteme korupcije, nepotizma, klientelizma, samopašnosti, maščevalnosti … si preprosto ne more privoščiti, da bi volitve izgubil. Zaradi kazensko pregonljivih protipravnih in protiustavnih dejavnosti je alternativa zgolj: ali oblast ali zapor. Udobna selitev nazaj v opozicijo poslej ni več mogoča. To ne velja zgolj za njega osebno, ampak za njegovo celotno omrežje. Zato je ne le pripravljen, ampak kar prisiljen narediti vse, prav vse, da se obdrži na oblasti.

In morda je prav ta moment ključen tudi za naš razmislek o času po Janši. Janša se je s svojim omrežjem prav tako kot Orbán globoko zapletel v korupcijo, klientelizem, nepotizem, kršenje človekovih pravic, omejevanje svobode tiska, kadrovsko lomastenje … sploh sistematično kršenje pravnega in ustavnega reda, zato tudi on volitev preprosto ne sme izgubiti. Sam bi se sicer po izgubi oblasti lahko zatekel na Madžarsko pod patronat Orbána, podobno, kot je tja pobegnil in dobil politični azil skorumpirani in procesirani makedonski politik Nikola Gruevski. A ker gre za celotno omrežje, ki ga je z leti zgradil Janša, morebitni prehod nazaj ali naprej v normalnost ne bo temeljil zgolj na (pre)štetju volilnih glasov.

Toliko že poznamo Janšo, da je jasno, da bo to dolga rovovska borba.