Pogreb kot ljubeznivost

Bernard Nežmah

23. 10. 2020  |  Mladina 43  |  Pamflet

V času, ko gomazi mnenj o vsem, dajmo prednost številkam. Najbolj brutalnim, kot je smrt. V zadnjih dveh tednih (med 14. in 21. oktobrom) je po tabelah univerze John Hopkins za covidom v Sloveniji umrlo 41, na Hrvaškem 84, na Finskem 9, v Grčiji 112, na Madžarskem 382, v Italiji 802, v Franciji 1.545, v Belgiji 397, na Nizozemskem 359, na Švedskem 37, na Poljskem 1.059, na Češkem 925, na Norveškem 4 in v Irski 60 ljudi. Če izračunamo število umrlih na milijon prebivalcev, dobimo lestvico mortalitete: Češka 92, Madžarska 38, Belgija 36, Poljska 27, Francija 23, Nizozemska 22, Hrvaška 21, Slovenija 20, Italija 13, Irska 12, Grčija 11, Švedska 5, Finska 2 in Norveška 1 umrlega.

Ne le v Sloveniji, tudi v stoletnih demokracijah, kot sta Francija in Belgija, so uvedli policijsko uro. Najostrejše ukrepe je sprejela Irska, kjer je smrtni davek le dobro polovico slovenskega.

Izgubljene svoboščine so kajpak udarec za večino, a ob tem si zastavimo vprašanje: kaj ste pripravljeni storiti, da rešite 20 življenj? Se odreči dvema ali trem tedenskim večernim odhodom v širšo družbo, si natakniti masko čez dan? Res da enačba ni enoznačna, pa vendar – je to žrtev, ki jo velja preboleti, če 20 sodržavljanom obvaruje življenje?

Vlada Janeza Janša se tokrat ne more hvaliti z uspešno politiko zajezitve epidemije, zdaj se pojavljajo očitki, zakaj ni po prvem tednu avgusta ostro omejila poletna letovanja na Hrvaškem. A kakšni bi bili tedaj odzivi medijev? – Najbolj avtokratska vlada, ki državljana zapira za svojimi mejami, kot nekoč Ceausescujeva Romunija. Prejšnji teden, ko je bilo uvedeno obvezno nošenje mask na prostem, je vplivni dnevnik objavil uničujoči naslov na prvi strani: Ljubljanske ulice so preplavili »zamaskiranci«. Ko je bila uvedena nočna prepoved gibanja, je finančni dnevnik udaril s kritiko – neživljenjski ukrepi vlade, časnik Dnevnik pa izpostavil veliki naslov: Policijska ura prvič po italijanski okupaciji, kar so potem parafrazirali še drugi, spletni portal nacionalke je tako poročal o policijski uri prvič po koncu druge svetovne vojne.

Namesto primerjav z ravnanjem drugih vlad po Evropi, je zaigrala retorika antijanšizma. Kjer dejstva sploh niso pomembna. 9. maja 1945 je bila Ljubljana osvobojena od nemških okupatorjev, ki so tako kot pred njimi italijanski, meščanom onemogočali prosto gibanje tudi s policijsko uro. V mestu je zasijala svoboda. Toda že naslednji dan je Slovenski poročevalec na peti strani objavil odredbo komande mesta Ljubljane: »Brez posebnega dovoljenja je gibanje civilnega prebivalstva od 20. ure zvečer do 6. ure zjutraj izven doma do nadaljnjega prepovedano.« Podpis: komandant, podpolkovnik Jože Borštnar. A ta ukrep ni veljal le nekaj dni, 17. maja je Slovenski poročevalec natisnil objavo komandanta Borštnarja, da do preklica podaljšuje policijsko uro. Fatalnost te uredbe ilustrira zastraševanje komandanta, da bo kršitve njegovega razglasa obravnavalo vojaško sodišče po vojaških zakonih. Pri čemer je bila ljubljanska policijska ura celo bolj rigorozna od tržaške, ki jo je odredil general major Dušan Kveder med 22. uro zvečer in 5. uro zjutraj.

Aktualni časopisni naslovi o Janševi prvi policijski uri po okupaciji in koncu druge vojne so eklatanten – fake news. Seveda pa noben od medijev ne bo objavil faktičnega popravka na svoje pompozne naslove neresnice.

Kakor tudi nihče izmed osrednjih medijev, izvzemši nacionalke, ni poročal, da je na zadnjih petkovih kolesarskih demonstracijah gospod Zlatan Čordić vzel kamero televizijskemu snemalcu Nove 24 TV, ga zaslišal, koliko je star, ukoril, za koga da dela, in od njega zahteval, da izbriše posnetke. Nenavadno, kamerman je snemal javno prireditev, protestnik pa se je postavil v kožo mogotca, ki od njega terja, da uniči svoje novinarsko delo!???? Jadrno se je čez dva dneva oglasilo društvo novinarjev, ki je načelno, brez omembe akterjev, obsodilo vsakršno obliko nasilja nad mediji, a hkrati poantiralo, da morajo mediji opravljati svoje delo profesionalno. Težko doumljiva poanta – je bilo snemanje protestov za Novo 24 TV neprofesionalno? Medtem ko so veliki dnevni mediji v svojih prispevkih pretnjo novinarju ignorirali, se je po tviterjih njenih akterjev razširil pogled, da omenjena televizija tako ali tako ni medij, ampak strankarsko trobilo SDS. Posebna drža, da eden izmed medijev ne sodi v novinarsko občestvo, da je izobčen.

Stoletje nazaj je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič napisal pismo dolgoletnemu ljubljanskemu županu liberalnemu Ivanu Hribarju, s katerim sta bila desetletja v vojni. Župan škofu ni dovolil postaviti prve slovenske gimnazije v mestu, pa jo je Jeglič zgradil v Šentvidu. Bonaventura je bil objekt liberalnega poroga, odkar je pokupil naklado Cankarjeve zbirke Erotika in jo demonstrativno sežgal; slednji je pobral slavo in denar ter knjigo še enkrat izdal. Škof je kasneje protestiral zoper prsi gole muze na Prešernovem spomeniku, ki so mu jih postavili pred vhodom v Marijino cerkev, Hribarjev liberalni dnevnik Slovenski narod pa si je škofa privoščil z najtršim besednjakom: »Anton Bonaventura je blazen fanatik, eden tistih, ki imajo vedno krvave oči in škripljejo z zobmi, eden tistih, ki bi najraje klali in morili, če bi smeli.« Kaj je torej leta 1923 škof Jeglič pisal svojemu antagonistu, ki je živel s konkubino? Vašega prijatelja Tavčarja smo cerkveno pokopali, mene pa muči misel, kaj bo, ko boste umrli vi? Po cerkvenemu pravu ne boste mogli imeti cerkvenega pogreba. Še pomisliti ne smem, kaj bo če se pred smrtjo ne spravite z Bogom. Ne zamerite, če sem vam potožil svoje strahove in ako vas prosim, da o vsem tem resno premišljujete.

Škof torej kot mojster sarkazma izlije svojemu najhujšemu antagonistu bolečino, ker ga ne bo mogel pokopati. Oba sta bila navzlic vsemu del istega občestva.