Trnuljčica

Heni Erceg

23. 10. 2020  |  Mladina 43  |  Hrvaška

Hrvaški premier se je, kot bi bil prebolel covid-19, ki pri nekaterih bolnikih povzroči časovno dezorientiranost, ali kot da je Trnuljčica iz priljubljene pravljice, nenadoma zdramil in postal popolnoma drug človek. Mrzlično se je lotil odpravljanja novoodkrite težave hrvaškega naroda, radikalizma. Ta je v njegovem uspavanem umu enako nevaren na desnem in levem polu družbenega spektra. To Trnuljčičino hipno predramljenje iz sna, potem ko se je zbodla v prst, zaspala in spala, okoli nje pa se je dogajalo marsikaj, je povzročilo nerazumno dejanje nekega mladeniča, ki je tistega jutra navsezgodaj, takrat, ko premier in njegovi sodelavci še lezejo iz pižam in zajtrkujejo, streljal na vladno poslopje, ranil policista, pobegnil in se nato ubil. V tem dejanju mladeniča, odraslega v hiši, prepolni orožja, ki ga je oče hranil še iz vojne, ker »nihče ne vrača orožja, da nas ne bo spet doletelo nepripravljene kot leta 1990«, je premier prepoznal klasično obliko terorizma, in to dobro organiziranega in usmerjenega proti njemu osebno.

Mladenič, ki je odrasel ob čaščenju nekdanje ustaške države in sovraštvu do Srbov, je imel po premierovih besedah en sam namen – atentat nanj. Kajti vladno poslopje, to sem jaz!

S propagiranjem takšnega žrtvoslovja se je pognal v odločen spopad z radikalizmom, ki menda uničuje Hrvaško, in se postavil na čelo te nove rekonkviste. Za terorizem je razglasil tudi napeljevanje mladega samomorilca k poskusu umora predsednika vlade, za katerega naj bi bili odgovorni njegovi politični nasprotniki, ki so bili leta in leta člani njegove stranke in so na volitvah celo kandidirali na listah HDZ, nato pa so se – po premierovi oportuni sklenitvi zavezništva s srbsko manjšino, brez katere si ni mogel zagotoviti parlamentarne večine – odvrnili od nje.

Predsednik vlade omenja »vreščečo preobrazbo HDZ«, s prstom kaže na politično opozicijo, desno in levo, ki naj bi bila kriva za radikalizacijo družbe, toda … Ta ’ toda’ je v resnici ključ do razumevanja zgodbe o Hrvaški, državi, ki je doživela popoln družbeni poraz, zavetju vladajočih podležev in vsesplošnega sovraštva, zraslega iz nacionalizma in vojne mitologije, ki ju že tri desetletja goji izključno partija premiera Plenkovića. In ki z levico – to Trnuljčica postavlja na drugo stran tehtnice kot enako odgovorno za vzgojo mladeniča, ki se je do vladnega poslopja sprehodil s kalašnikovko v rokah in katerega profil na Facebooku je preplavljen s sovražnim govorom proti Srbom – nima nikakršne zveze.

Verodostojnost premiera in voditelja stranke, ki leta in leta vlada z donosnim domoljubjem, kapilarno korupcijo in utrjevanjem gnusne dediščine nekdanje ustaške države, je nična, neprepričljiva, prozorna. Ta, ki se danes razglaša za žrtev, na katero skrajna desnica strelja z morilskimi nameni, je še včeraj mirno opazoval vsakodnevno sejanje sovraštva do srbske manjšine, do opozicije, do vseh, ki so razmišljali drugače, ne šovinistično, izključevalno. Prav on vodi stranko, ki je ustvarila ozračje, v katerem so se lahko izoblikovali obnoreli mladi desničarji. Kaj je sporočal z izražanjem zadovoljstva nad tem, da je nekdanjo predsednico podprla Juliennne Bušić, ki je pred desetletji »v imenu Hrvaške« sodelovala pri teroristični ugrabitvi ameriškega letala in bila kriva za smrt ameriškega policista? Nekaj mesecev pozneje pa se je zgražal nad »gnezdi radikalizma«, »medijskimi hujskači«, tisto ekstremistično greznico, v kateri se je tako rad pojavljal in ga niso prav nič motili zaporedni odstreli in pošastni napadi teh medijev na leve intelektualce, novinarje, ženske …

Kako prepričljiv je sploh premier, katerega minister za branitelje danes trobi o nevarni radikalizaciji, vodil pa je veterane, ki so 555 dni terorizirali Zagreb in na prometnice prinašali nevarne plinske bombe, da bi zrušili tedanjo levo vlado? Mar ni premierovo prizadevanje, da bi vzpostavil novo, dostojno družbo, vr edno posmeha, saj se še do včeraj cinično ni menil za nobeno opozorilo o nevarnem revizionizmu v »gnezdu« njegove stranke iz ust tistih, ki se trudijo, da Hrvaška ne bi bila zgolj sivi odsev nekdanje fašistične države. Koga želi preslepiti predsednik vlade, ki radikalizma ne vidi v tem, da njegov minister za branitelje ob obletnici vojaške akcije pozdravlja vojnega zločinca, obsojenega, ker je prav tam v glavo ustrelil starko srbske narodnosti?

Kakšen hinavec moraš biti, da govoriš o radikalizmu, tako kot premier, če se ti zdi ustaški pozdrav Za dom spremni »ustrezen ob nekaterih priložnostih«, čeprav je ustavno prepovedan? V iskanju levega radikalizma pa ne sežeš dlje od umetniške instalacije rdeče peterokrake zvezde na nebotičniku na Reki, simbola partizanov, ki so padli med osvobajanjem tega mesta izpod fašistov, ker naj bi »žalila čustva Hrvatov in bila enakovredna temu, kar počne skrajna desnica«. In ali je v grožnjah s smrtjo Nemanji Cvijanoviću, avtorju instalacije, in vzklikih pod rdečo zvezdo: »Ubij, ubij Srba! Za dom spremni!« mogoče prepoznati terorizem?

Ali pa se besedna zveza »vreščeča preobrazba HDZ«, o kateri blebeta premier, nanaša tudi na njegovega ministra, ki je pred časom ves navdušen sporočil »dobro novico«: »Oliver Frljić je zapustil državo.« Da, naš najboljši režiser je zapustil Hrvaško, ker je doživljal nerazumne grožnje Plenkovićevih radikalcev. Toda to takrat ni bilo pomembno, ker je Trnuljčica spala, tisti mali ustaš pa še ni vzel očetove puške in šel streljat na vladno poslopje. Torej na embalažo države. Katere gnila vsebina ostaja nespremenjena.