Stvor 2

Vlado Miheljak

30. 10. 2020  |  Mladina 44  |  Dva leva

»Znanstveni urad Bele hiše je v torek zmago nad covidom-19 uvrstil na vrh seznama dosežkov predsednika Donalda Trumpa, čeprav število novih primerov okužb spet podira rekorde, narašča pa tudi število mrtvih. Do torka zvečer se je v ZDA okužilo s koronavirusom skoraj 8,8 milijona ljudi, umrlo pa jih je skoraj 227.000.«
— Trumpova Amerika ogroža primat Janševe Slovenije v spopadu s koronavirusom (STA, 28. 10. 2020)

»Lol, Trump je dobil podporo slovenskega premiera, nekoč obtoženega in obsojenega zaradi korupcije. Naj vas ne skrbi, slovenski prijatelji, čez 11 dni bo demagoški populizem spakiral kovčke. Sramota.«
— Odziv Bidnovega svetovalca za zunanjo politiko Michaela Carpenterja na podporo Trumpu in žalitev protikandidata

Child: »Kako se bova izvlekla?«
MacReady: »Mogoče se ne bi smela.«
Child: »No, kaj narediva?«
MacReady: »Zakaj ne bi malo počakala tukaj ... da bova videla, kaj se bo zgodilo.«
— Dialog med edinima preživelima v zaključnem prizoru Carpenterjevega filma The Thing (1982)

Ojoj. Ko Janšo vodita bes in sovraštvo (in to je nenehno), res nima sreče z imeni. Se spomnite, kako je leta 2004 napadel Lamprehta? Takrat je v parlamentu ugotavljal, kako direktor Radia Slovenija Miha Lampreht v tujini blati domovino. Povedal je, da ga je v nekem negativnem zapisu o Sloveniji v »uglednem češkem časopisu« zmotilo to, kdo je avtor članka. »Čeprav sta njegovo ime in priimek zapisana v češkem pravopisu, menim, da gre za našega novinarja Miho Lamprehta, novinarja slovenskega nacionalnega radia. Podpisan je Michal Lamprecht. Torej, kdo širi negativno sliko o Sloveniji?« Hja. Janša se je takrat dobro osmešil. Novinar, ki je v češkem »uglednem časopisu« grdo pisal o Sloveniji, ni bil naš Miha Lampreht, ampak češki novinar s podobnim imenom in priimkom. Slovenski Lampreht je zahteval in tudi dobil opravičilo, a ga je ta zahteva, kot je takrat ugotavljal znanec, ki dobro pozna Janšo, »za vse večne čase postavila v tabor Janševih sovražnikov«. Kmalu mu je izstavil račun za svojo blamažo. Lamprehta je zamenjal, kot so takrat rekli radijci, najbolj režimu zvesti in najslabši direktor nacionalnega radia vseh časov, Vinko Vasle.

Tokrat se je Janša spet blamiral. Potem ko se je znašel v nedostojni družbi sicer redkih svetovnih politikov spornega slovesa, ki so izrazili javno in neposredno podporo svojemu vzorniku, kot denimo srbski predsednik Vučić, madžarski predsednik Orbán, bosanski Srb Dodik, brazilski predsednik Jair Bolsonaro, predsednik Filipinov Rodrigo Duterte ..., torej preverjeni antidemokrati, ki izkazujejo izjemen talent za koruptivna dejanja, za kršenje ustavnih in pravnih norm, za grob populizem in demagogijo, je Janša povrhu še žalil verjetnega bodočega predsednika ZDA Bidna kot slabiča. Tega pa celo najbolj vodljivi politiki iz neavtonomnih držav ne delajo. Ko je imel pred dnevi Trump na videozvezi Bibija Netanjahuja, premiera od ZDA močno odvisnega Izraela, je ta hladno in trezno ignoriral provokativno vprašanje, s katerim je Trump sogovornika želel pripraviti k sodelovanju v diskreditaciji Bidna. A Janša te pameti nima. Ne le da je slepo podprl zunajserijskega političnega prostaka in bedaka Trumpa, ampak je nediplomatsko diskvalificiral protikandidata. Seveda je Janša povzročil veliko ogorčenje v domači politični javnosti, češ kaj pa, če Biden zmaga (kar je zelo verjetno). Res nerodno. A v resnici je še huje, če zmaga Trump. Potem s sramotnim vnaprejšnjim priklanjanjem gospodarju dobimo v svetovni politiki in zlasti v ameriških očeh približno takšen status in ugled, kot ga ta čas uživa, denimo, Kosovo. Po pričakovanju je Janšo takoj razgalil kot slepega sledilca demagoškega populizma Bidnov svetovalec za zunanjo politiko Michael Carpenter. A Janša ne bi bil Janša, če se v besnih reakcijah ne bi spravil na nekega nevpletenega, ne krivega ne dolžnega Kanadčana Mika Carpenterja, ki ima podoben twitterski naslov. Pač janšizem brez primere.

A resnica med Carpenterjem in Carpenterjem je Carpenter. Ne Mike, ne Michael, ampak John. Kajpak mojster znanstvenofantastičnih srhljivk. In v petek zvečer, ko bo Janša, utrujen od celotedenskih kadrovanja, obračunavanja z nasprotniki in sploh uničevanja države, na kavču na skrivaj listal svežo Mladino, mu bo potrkal na zaslon njegovega doma on sam. Carpenter. Namreč nacionalka bo predvajala njegovo skoraj 40 let staro preddigitalno mojstrovino The Thing. Saj se spomnite, raziskovalci na Antarktiki izkopljejo iz ledu tujo življenjsko obliko, ki išče gostitelje, se prelevi v njihovo podobo, a jih asimilira v svoj plenilski sistem. V 27 tisoč urah bi bila sposobna asimilirati ves planet, če ne bi posadka raziskovalne postaje razstrelila sebe in domnevno tudi stvora. A edina preživela Child (Keith David) in MacReady (Kurt Russell) na pogorišču baze sumita drug drugega, da sta morebitna nosilca zle oblike. Je prvi? Je drugi? Nobeden? Sta oba? No, če boste zaključni prizor pogledali natančno in si potem film predvajali še enkrat, bodite pozorni na prisoten ali odsoten sij okrog oči. Carpenter in njegov snemalec Cundy sta tako subtilno nakazala razliko med stvori in ljudmi, ne da bi jo tudi razkrila.

No, vsakršna podobnost z domačimi, evropskimi in svetovnimi demagoškimi populisti je naključna, a povedna. Uvrstitev Carpenterja na nacionalkin program pa tudi.