Bumerang

dr. Bogomir Kovač

30. 10. 2020  |  Mladina 44  |  Ekonomija

Drugi val epidemije v EU dosega konec oktobra 2020 dramatične razsežnosti, številke so povsod rekordne, rast okužb, hospitalizacij in smrti strmo raste. Slovenija se je nenadoma znašla v tej statistiki gibanja epidemije med najbolj ogroženimi državami na svetu. Janševa vlada je pri menedžiranju osrednje zdravstvene krize po sedmih mesecih očitno doživela velik polom. Vladne politike so zavajajoče, polovičarske in protislovne, njeni ukrepi so očitno neučinkoviti. Političnoekonomske posledice bodo velike in daljnosežne. Odgovornosti za takšen pandemijski fiasko ne moremo prevaliti na neracionalno vedenje državljanov. Sedanja pandemijska kriza je zgolj druga stran demokratičnega primanjkljaja te vlade, od izhodiščnega zavračanja volitev do želenega predrugačenja države. Covid-19 je to jesen razgalil njeno nekompetentnost in avtoritarni populizem, zdravstvena kriza je postala akutna politična kriza. Poganja jo očitno politično nezaupanje med ljudmi in oblastjo.

Drama drugega pandemijskega vala je očitna, igra pandemijskih številk in mednarodnih primerjav pa grozeča. EU je jeseni 2020 največje globalno krizno žarišče, Slovenija se uvršča med prvih pet najbolj prizadetih članic. Dnevni prirast potrjenih okužb raste v oktobru po eksponentni stopnji, bolnišnične zmogljivosti se bliskovito polnijo, najhujši val bolnikov šele prihaja. Od aprila do konca avgusta letos je umrlo zgolj 66 ljudi več kot lani, številke zadnjega četrtletja bodo usodnejše. Toda sredi grozečih številk še vedno tavamo v neznanju in interpretacijski temi. Strokovna analiza javnega zdravja je zaradi obsega epidemije vse bolj zamejena in na koncu onemogoča pravočasno in pametno ukrepanje na profesionalni zdravstveni ravni, od primarnega zdravstva do bolnišnic. Gantarjevo ministrstvo in NIJZ sta tu odpovedala, tudi vladna strokovna skupina okoli Beovićeve tone v kaosu vsakodnevnih napotkov. Negotovost je na vseh ravneh dosegla kritično mero in mejo.

Zdravstveni zgodovinar Mark Honigsbaum v svoji knjigi Stoletje pandemij (2019) ponuja prozaični sklep, da se bomo morali navaditi in prilagoditi na vedno pogostejše in nevarnejše virusne pandemije. Edino vprašanje je, kdaj se bodo pojavile, in edini problem je, kako jih bomo obvladovali. Zdi se, da smo na drugi strani klonili pred ideologi, ki nam ponujajo gotove rešitve, od modelskih napovedi in univerzalnosti mask do odrešujočih zdravil in cepiv. Toda po slabem letu vemo z vidika znanstvene preverljivosti in zdravstvene zanesljivosti o bolezni in njenem delovanju razmeroma malo. Prenos virusa smo doslej zamejevali s hitrim testiranjem, karantenami in redčenjem stikov. Toda zaustavitve in zamejitve družbenega življenja ni mogoče ciklično ponavljati, niti z medčloveškega in še manj političnoekonomskega vidika. Zato drugi val in protikrizni ukrepi povsod burijo duhove, ljudje so vse bolj demoralizirani in nezaupljivi, upirajo se ukrepom in omejitvam. Tudi alternativa, doseganje nekakšne postopne imunosti prebivalstva, zaščita najbolj ogroženih in kratkoročna razširitev zdravstvenih zmogljivosti nima niti strokovnih temeljev niti realnih možnosti. Dejansko potrebujemo dolgoročne in sistemske rešitve, hkrati pa učinkovito kratkoročno ukrepanje. Torej bi danes morali začeti urejati bolnišnice za dolgoročno obravnavo bolnikov s covidom in hkrati ljudi miriti z razpoložljivimi kapacitetami. In takšne dileme med topovi in maslom, vojsko in zdravstvom imamo na vsakem koraku, slovenska politika z desne in tudi leve pa jim očitno ni kos. Kaj torej storiti?

Formula je razmeroma enostavna, toda težavna. Ukrepi morajo delovati hitro, jasno in transparentno, zahtevajo konsenz in ne diktat, potrebujejo učinkovito rabo finančne in socialne pomoči. To pomeni, da ima recimo sedanje zaprtje države povsem jasen kratek časovni okvir, da oblast vse vire in moči usmerja k zdravstvu, kako ljudi prosi za sodelovanje in vsem prizadetim ponudi takojšnjo finančno pomoč. Delovanje države in nadzor državljanov je torej transparentno, konsenzualno, temelji na javnih podatkih in zagotavlja postopno vračanje družbe v normalne okvire. Vietnam kot razvijajoča se in Nova Zelandija kot majhna država sodita med primere dobre prakse, ki kažejo, da je mogoče z robustnimi javnimi sistemi, prilagodljivostjo ukrepov in empatično politično oblastjo obvladovati pandemijske valove. Družbena odgovornost, medgeneracijska solidarnost in zaupanje so magični trikotnik tega uspeha. Toda te lekcije Janševi ne zmorejo in tudi nočejo.

Pandemija covid-19 je nekakšen Talebov Črni labod, poln zaslepljenosti in navideznih presenečenj. Imamo dve možnosti, politično menjavo oblasti, ki pandemiji ni kos, ali pa socialni dialog kot ključni del menedžiranja pandemične krize. Prve alternative vlada noče, za drugo koalicija ni sposobna, obe zahtevata transparentno udejanjanje magičnega trikotnika. Opozicija za zdaj ne more združiti ne prve ne druge, zanjo je magični trikotnik še vedno politična kvadratura kroga. Prvi val pandemije je bil uspešen, ljudje so se uklonili ukrepom, ker so verjeli v rešitve in spremembe Janševe oblasti. Do drugega vala je oblast zapravila večji del svoje legitimnosti, zato je konsenz izpuhtel, ljudje pa so hkrati podcenili resnost problema. Na njunem preseku ostaja zgolj gola represivnost brez potrebne koordinacije, ki očitno neti javni odpor, javni levice in tihi desnice, populizem se je Janši vrnil kot bumerang.

Covid-19 očitno razblinja mitologijo stare družbene pogodbe. Odpira Pandorino skrinjo demokratičnih dilem med nacionalnim in globalnim menedžmentom, zdravstveno prisilo in svobodo ljudi, med politično in tehnokratsko vlado. Trilema zdravje, demokracija, ekonomija v teh razmerah ni rešljiva. Zato na Janševem oltarju zgodovine ležita politična avtoritarnost in ekonomski populizem. Le komu zvoni njihovo posvečenje?