Virus in generacije

Janko Lorenci

6. 11. 2020  |  Mladina 45  |  Kolumna

Vladi (Janši) je epidemija grdo ušla iz rok. Zato je storila edino, kar res zna: deželo je znova zaklenila in večidel ustavila javno življenje. A to je napravila prepozno. Kot je na splošno z ukrepi nenehno zamujala vse od pomladi: prepozno je priprla mejo s Hrvaško, prepozno razglasila epidemijo, prepozno ali sploh ni pripravila zdravstva na drugi val … Za to obupno zamujanje, ki se je izteklo v strašljiv potek epidemije, je po svoje kriva tudi t. i. strokovna skupina. Večkrat je plaho nakazala, da je treba kaj storiti, Janša pa je praviloma ostal križem rok. Ker je šlo za dobesedno usodne zamude, bi moral štab reči: storite to in to ali pa odstopimo. Ker je bil premlačen, je sokriv.

Primarno odgovorna je seveda vlada. Ona ima zadnjo besedo, ona ima v rokah množico ukrepov skupaj z lockdownom, ona odločilno vpliva na stanje zdravstva in na obnašanje množic, ki je za potek epidemije ključno. Prav nanj je oblast z obupnim komuniciranjem, slabimi zgledi, zamudami, ustvarjanjem zmede, zlasti pa z zlorabljanjem epidemije za politične rabote vplivala izjemno negativno. Če politiki ne zaupaš, boš njene nasvete, zapovedi in prepovedi težko vzel za svoje.

To se odraža tudi v medgeneracijskih odnosih, v napetostih med mladimi in starimi.

Razmerje med njimi je občutljivo v krizah in mirnejših obdobjih. Obe skupini sta ranljivi, a vsaka po svoje. Mladi se šele prebijajo v svet dela in odločanja, stari iz njega odhajajo ali so že odšli. Pri tem mnogi mladi v ta svet sploh ne bodo pošteno vstopili, mnogi stari ga zapuščajo revni kot cerkvene miši. Če so eni in drugi vpreženi v delovne procese hkrati, so po malem tekmeci; mladi bi radi, da jim stari izpraznijo prostor, starim se zdi, da jih mladi silijo v penzijo, pogosto ubožno in nezaželeno.

Posredno vpliva na medgeneracijske odnose tudi staranje družbe. Vedno manj ljudi dela in vzdržuje pokojninski sistem, upokojencev je čedalje več. To veča nevarnost, da se, zlasti v surovi družbeni klimi, gleda nanje kot na odvečno breme. Pomembna je tudi različna življenjska perspektiva: mladi življenje začenjajo, starim se počasi izteka. Tako ni čudno, da zaradi naglega slabšanja okolja protestirajo predvsem mlajši, ki jim je nebo padlo na glavo. Svoje prispevajo tudi kulturni dejavniki, denimo kult mladosti in lepote v družbi, ki pa se naglo stara. Za stare in mlade (oboje sistem v resnici zanemarja) je tak sfabricirani kult vir frustracij, tudi medsebojnih.

V te trajne medgeneracijske napetosti je udarila epidemija in jim dodala še eno nasprotje – dejstvo, da so mladi zdravstveno bistveno manj ogroženi od drugih. Zato se v povprečju manj pazijo, s tem pa pomagajo širiti okužbe in ogrožajo ranljivejše stare – zdravstveno in s tem, da jim zaradi epidemije še bolj grozi osamljenost, vzrok številnih bolezni in smrti. Toda bolj neskrbno vedenje mladih je pogojeno tudi biološko: z druženjem iščejo partnerje, bodoče matere in očete svojih otrok. In druženje pomeni tudi iskanje identitete.

V isti sapi se mnogi med njimi upravičeno čutijo družbeno zapostavljene (prekarno delo, težko dostopna stanovanja, slabe okoljske perspektive …). S takim občutjem je težko biti družbeno odgovoren, upoštevati tistega, ki te sistematično deprivilegira in s prepovedmi ravna proti tvoji naravi. Skratka, »deviantno« vedenje mladih je biološko in družbeno pogojeno in nikakor tako neodgovorno, kot to skuša pokazati vlada, ki krivce za izgubo nadzora nad virusom išče povsod, le pri sebi ne.

Seveda so mladi v veliki zmoti, če mislijo, da se jih epidemija ne tiče, ker so zdravstveno varnejši. Virus posredno, z gospodarsko in socialno krizo zaradi zapiranja normalnega življenja, tolče tudi po njih. Zato je v njihovem živem interesu, da je epidemija kolikor toliko obrzdana. To tudi njim narekuje previdno vedenje.

Pravi, skupni problem številnih takih in podobnih težav in anomalij je brutalnost (neoliberalnega) kapitalizma, ki po eni strani krči socialno državo, po drugi pa družbo ostro deli, jo spreminja v nasršeno, pretirano individualizirano, egoistično gmoto, ki postopoma izgublja občutek za skupnost, solidarnost, empatijo. Tudi to ne more ostati brez vpliva na mlade, ki jim že vse življenje žebrajo molitve o tekmovalnosti, samopromociji, privatizaciji vsega počez. Enako kot ves svet živimo v ureditvi, ki s svojo logiko zastruplja tudi odnose med mladimi in starimi. V sedanji zdravstveno-družbeni krizi bi oboji potrebovali poštenega mediatorja, se pravi razumno, zaupanja vredno, sposobno vlado, ki ima pred očmi celoto in tudi njene šibke dele. V normalnih državah politika to vlogo za silo – nikjer dovolj! – še opravlja. Pri nas je ta čas na konici oblasti skrajna desnica, ki prav spodbuja kaos in nasprotja – naši proti nenašim, mladi proti starim, delodajalci proti zaposlenim, zasebno zdravstvo proti javnemu, podeželje proti mestu, »preostanek« Slovenije proti Ljubljani …

Tako živimo sredi kaotične pandemije, s socio- ali psihopatom na oblasti in v ureditvi, ki nas že sama po sebi rine v temačno prihodnost. Treh takih bremen hkrati trajno ne bomo prenesli. Saj menda nočemo kar naprej živeti osamljeni, v nekakšni polkaranteni, v strahu pred virusom, pred drugimi ljudmi in pred oblastjo, večno frustrirani ali celo sprijaznjeni s takim stanjem. Stanjem, v katerem se počasi, a neizbežno izgublja tudi človečnost. Ki zdaj, hvala bogu, še obstaja in blaži medgeneracijske napetosti. Brez človečnosti niti demokracije ni. Zato se je treba najprej znebiti te oblasti, novo pa prisiliti, da bo boljša. Vrnitev na staro je prepovedana.