Stopiti skupaj?

Janko Lorenci

30. 10. 2020  |  Mladina 44  |  Kolumna

Po Šarčevem odstopu je Janša hlastno pograbil priložnost, da se tretjič vrne na oblast, čeprav je vedel, da bo mandat težaven: virus je že bil tu, napovedovala se je gospodarska kriza, nova koalicija je bila nezanesljiva.

Dobrega pol leta kasneje je jasno, da je bil od samega začetka odločen Slovenijo predelati v ogrsko salamo (slovensko meso, sol, poper, za dve pesti orbana). Epidemija mu je bila pri tem v pomoč, saj v njeni psihozi laže razbija državo, kakršno smo poznali. A ko se je prvi val polegel, se je bolezen tudi po njegovi zaslugi vrnila v neprimerno hujši obliki.

Zdaj nas tepe vse po vrsti. Pogrezamo se v ekonomsko-socialno krizo, oblast prazni ustavno ureditev, epidemija ji je strašljivo ušla iz rok. Ni čudno, da ji ankete kažejo vedno slabše. Tako tudi sama, enako kot vsa država, postaja izjemno ranljiva in lahko vsak hip izgubi nekaj poslancev, brez katerih se sesuje. Tako načeta postaja še bolj nepredvidljiva in nevarna.

Opozicija s težavami Janševe koalicije pridobiva, vendar ne samodejno. Ko se je, vsa sprta, upravičeno znašla pod ostrim javnim pritiskom, se je pogojno sestavila (nastanek Kula), se opremila s potencialnim mandatarjem, zdaj piše še program. Scela postaja privlačnejša za morebitne ubežnike oblastne koalicije, ki s pešanjem javne podpore izgublja notranjo kohezivnost. Verjetnost predčasnega padca vlade postaja otipljiva. Konstruktivna nezaupnica pa bo vložena le, če si bo opozicija zagotovila vsaj sedem dodatnih poslancev.

A pred njo so tudi druge dileme. V tako dramatičnem času morata politika in družba stopiti skupaj, biti enotni in sodelujoči, poziva predsednik Pahor, kak tak glas je slišati tudi iz medijev, po novem pa take tone ubira celo Janša. Sami po sebi so pozivi k enotnosti v hudi krizi razumni. Toda postaviti jih gre v realen, konkreten okvir in upoštevati, kdo jih izreka. Če skuša Janša, poklicni strahovalec, pomirjati kot nekakšna slovenska A. Merkel, deluje štorasto, groteskno, narejeno. Njegovo novo spravljivost nenehno demantirajo njegova dejanja. Za Pahorja pa se tako ve, da mu vedno zvesto streže.

Predvsem pa politična enotnost ne more veljati samo za zatiranje epidemije, za vse drugo, kar počne oblast, pa ne. Politika in nacija lahko zares stopita skupaj samo scela, sodelujeta v vsem, ne pa le po koščkih. Opozicija zaščitne ukrepe že tako podpira, pri razsuvanju medijev, sodstva, kulture … pa seveda ne more sodelovati. S tako oblastjo skratka ni mogoče najti najmanjšega skupnega imenovalca.

Drugič: v tako hudo epidemijo nas je najbolj spravila oblast. Razsajanje covid19 drugje po svetu ni opravičilo. Res se osnovna razlika v spoprijemanju z virusom kaže predvsem v uspešnosti nekaterih (nikakor vseh) azijskih držav in neuspešnosti Zahoda. Toda tudi znotraj Zahoda so razlike velike ali kar velikanske – in to v našo škodo. To lahko Sloveniji prinese na stotine nepotrebnih smrti, na tisoče po nepotrebnem bolnih, bankrotiranih, odpuščenih. Smo med najbolj prizadetimi državami v Evropi in na svetu, proporcionalno je število okuženih pri nas grozljivo večje kot v kaki Nemčiji in Italiji. Boljša je tudi nekdanja Juga.

Alarmantna slika je tesno povezana z ravnanjem oblasti, ki si ni prislužila zaupanja prebivalstva, ki je ves čas zamujala z ukrepi, zdravstva pa ni opremila za drugi val. Nobenega jamstva ni, da bo v prihodnje kaj boljše. Hkrati je sposobna le za politiko, ki bo v prihodnosti prinesla še več bolezni, zdravstvenih in družbenih.

Sredi napredujoče epidemije, opotekanja zdravstva in zamrznjenega javnega življenja je problematično sprožiti politično krizo, to je dejstvo. Če in ko bo opozicija imela dovolj poslancev za nezaupnico, se bo kljub temu morala odločiti: Janšo zamenjati takoj ali ne? Pomislek proti takojšnji zamenjavi: začasno brezvladje lahko še poveča kaos, ponižani, samoljubni in brezobzirni Janša bo še nevarnejši. Toda: oblast zrušiti v taki krizi je res kočljivo, še nevarneje pa jo je puščati, da politično mrcvari in zdravstveno šušmari še naprej. Skratka, treba se bo odločiti, kaj je v tem trenutku največje zlo. Odgovor je jasen: to je Janša, ki je odločilno sopovzročil tako hudo zdravstveno krizo, ki te krize ne obvladuje (družbo zakleniti zna vsaka oblast) in ki v isti sapi lomasti po demokraciji.

Obstaja tudi dolgoročnejši razmislek. Če se bo Janša obdržal do konca mandata, bo opustošenje neprimerno večje. In dokler je janšizem na oblasti ali tako močan, da se lahko kadarkoli vrne, je normalizacija Slovenije – politična, psihološka, vsakršna – nemogoča. Kajti janšizem je trajni alibi za preostalo politiko, pa tudi za kriminalce, skrajneže, cinike vseh vrst. Jasno je sicer, da iliberalno demokracijo (tudi janšizem) ohranja pri življenju bolna liberalna demokracija (tudi naša zmerna politika), a prvi pogoj za njeno izboljšanje je odstranitev dokazanih trdorokcev z oblasti.

Tudi če priložnosti za nezaupnico ne bo, epidemija ne sme zamrzniti spodbudnega nastajanja široke protijanševske fronte, take, ki se zaveda, da je zgolj protijanševstvo premalo. V zdajšnji janševsko-virusni nacionalni stiski jasneje vidimo, kako ranljivi smo, kako tenka je demokratična fasada, kako hitro se lahko gospodarsko zlomimo, kako krhki so zdravstvo, šolstvo, pokojnine … Pandemija nam govori, kako nujen je zasuk proč od dosedanjega razvoja, ki je v bistvu eno samo nazadovanje in pogrezanje v nove krize. Ali ni bedno, da je bila naša družba najbolj zdrava v letih po osamosvojitvi? Takrat ni bilo mogoče, da bi se kak premier obnašal kot nori monarh, tak, ki zdaj z bolnimi tviti in dejanji jasno kaže, kako bi živeli v njegovi drugi republiki.