Spet nova ekonomija

N'toko

6. 11. 2020  |  Mladina 45  |  Žive meje

Startup guruji nam vsakih nekaj let obljubljajo poklice prihodnosti. Še nedavno so imeli poznavalci trga polna usta »ekonomije delitve« in hvalospevov o platformnih podjetjih, kot sta Uber in AirBnB. »Vsi bomo v prostem času šoferji, si delili avte, kolesa in stanovanja!« Vplivneži so nove oblike služenja denarja povezovali z modernim lajfstajlom: »Mladi namesto stalnih služb in stanovanj potrebujejo mobilnost!« Investitorji so zlivali milijarde evrov v vsako storitev, ki je v prezentaciji vključevala besedo »app«, mediji pa so nekritično navijali, da mora država tem podjetjem olajšati prihod v Slovenijo. A nekaj let kasneje vse to zveni le še kot slaba šala. Uber in AirBnB sta danes sinonim za sramotno izkoriščanje in prevarantstvo. Širom po svetu sta uničila panožne standarde, zdesetkala plače in uničila urbana okolja, pri tem pa vseskozi ustvarjala izgubo. O njiju si nihče več ne upa izreči pozitivne besede – izjema, ki potrjuje pravilo, je minister za infrastrukturo iz NSi Vrtovec, ki se še kar trudi narediti Uberju všečno zakonodajo.

Ampak ljudje se nikoli ničesar ne naučimo. Slovenija je le še ena od malih držav, ki jih je sredi krize preplavila propaganda za novo ekonomijo, ta pa srhljivo spominja na tisto izpred 10 let. Spet poslušamo o aplikacijah, o inovacijah, o novem življenjskem slogu … In kaj je tokrat tista ekonomska panoga, ki nas bo rešila? Kaj so poklici prihodnosti, ki bodo poskrbeli za naslednjo generacijo? Ne boste verjeli: dostava! Tako je, naročanje hrane in paketov na dom! Si morete misliti – po desetletjih kapitalizma in evropskih integracij so se naši strokovnjaki poenotili, da je prihodnost končno tu! Vaši otroci si lahko ustanovijo s. p., se usedejo na bicikel in nekomu odpeljejo pico!

Ne pretiravam. Vzemite si minuto na Googlu in preberite katerikoli prispevek o Woltu, Ehrani in drugih dostavljalskih posrednikih, pa se boste lahko transportirali nazaj v prvo polovico 2000. Vse sranje o »sam svoj šef ekonomiji«, ki smo ga prekarci poslušali zadnjih 15 let, se je vrnilo, kot da nam v tem času ne bi prekarizacija uničila vseh možnosti dostojne zaposlitve. Mediji (ki so bili med prvimi žrtvami »breztežne ekonomije«) danes brez kančka refleksije pobirajo izjave direktorjev in objavljajo hvalospeve o njihovem »nenehnem prilagajanju poslovnega modela« in »reševanju gostincev pred krizo«. Neverjetno, pravi junaki našega časa niso delavci v zdravstvu, skrbstvu in storitvah, ki za nas umirajo od korone – junaki so kapitalisti, ki so oblikovali app, da lahko od korone profitirajo!

Časopis Delo, ki je ta teden dostavljalskim podjetjem namenil kar dva članka, se ni niti z besedo obregnil ob njihov poslovni model. Nič drugače ni v preostalih medijih, ki v najboljšem primeru izražajo rahlo skrb za z visokimi maržami prizadete gostince, delavce pa med vsemi zapisi najdemo omenjene le trikrat – seveda vsakič kot zadovoljne dinamične mladince, ki uživajo v kolesarjenju in skorajda ne vedo, da so v službi. Dnevnikov Objektiv je pred kratkim naredil cel ekspoze o tem, kako kul in moderni so dostavljavci. A res več nimamo niti petminutnega spomina? A nismo z isto fascinacijo nekoč pisali o hipsterjih, ki »ne rabijo služb, ampak priložnosti«? Kako je mogoče, da po desetletju uničevanja delovnih mest ljudje o platformnih podjetjih še vedno govorijo kot o nekakšni fini inovaciji, ne pa o zločinu nad delavci?

Še enkrat si poskušajmo predočiti, kaj se tu zares dogaja: dostavljalski poklic ni nova pogruntavščina, ustvarjalci aplikacij so zgolj ponudili gostincem bazo poceni delovne sile – to so študenti in s.p.-ji, ki si sami krijejo vse stroške, opremo, amortizacijo in zavarovanje! Le malokateri delavec več kot eno leto zdrži hud dostavljalski tempo, potreben za preživetje in kritje stroškov s.p.-ja … ampak to niti ni ovira, ker jih lahko kadarkoli nadomestijo z novo zalogo naivnih rekreativcev in obupanih iskalcev služb. Z epidemijo se je povpraševanje po dostavi povečalo, hkrati pa se je povečala odvisnost gostincev od aplikacij (kot tudi število obupanih iskalcev dela). To je torej vsa skrivnost poslovnega uspeha: razvrednotiti delovno mesto, stisniti čim večjo maržo od obupanih gostincev in izkoristiti krizo, ki je zaprla gostilne.

Na dolgi rok se je pri tovrstnih podjetjih vedno izkazalo, da niso niti poslovno uspešna. Ne le Uber, tudi ameriške različice Wolta in Ehrane v resnici delajo minus. Najprej sicer ustvarijo dobičke tako, da porušijo regulacije v že obstoječih panogah – a ko so to storili in odprli trg vsakemu človeku z biciklom ali avtom, se začne tekma proti dnu. Zamislite si tisoče voznikov rikš, ki se v indijskih metropolah med seboj drenjajo v neusmiljenem boju za stranke – vedno bo kdo pripravljen narediti še kakšno furo več za še kak evro manj, trg se tako hitro zasiti s ponudniki, kakovost storitve pade, tako kot pade dobičkonosnost. Ko so torej sesuti panožni standardi, lahko platformna podjetja ohranijo dobičkonosnost le še tako, da izrinjajo konkurenco in ustvarijo monopole ali pa delavce zamenjajo z roboti. Nič od tega jim še ni uspelo in bolj kot inovativnost jih pri življenju zato ohranjajo naivni investitorji, ki so nasedli njihovemu marketinškemu bulšitu o »ekonomiji prihodnosti«.

Zato nehajmo ponavljati propagando o »poklicih prihodnosti« in vzemimo porast tovrstnega dostavnega modela resno – gre za zlovešče znamenje, kaj nas čaka. Slovenija je med tranzicijo že naredila usoden premik iz proizvodnega v storitveno gospodarstvo, med krizo pa je še ta sektor doživel udarec in nam namesto rednih služb ponuja »priložnosti«, da potiskamo rikše po Ljubljani in Mariboru. Platformna podjetja niso ustvarila dostave na dom, ampak so med krizo pobrala, kar je ostalo od že dodobra sesutega storitvenega sektorja. Vse te storitve bi lahko opravljala podjetja z redno zaposlenimi delavci (ne pozabimo, da so v gostinstvu in tudi pošti nekoč obstajale redne službe!), med karanteno pa bi to vlogo morala za to funkcijo tako ali tako skrbeti država. A če že ne moremo od države pričakovati takšne daljnovidnosti, lahko vsaj pričakujemo, da začne preganjati očitno zlorabo zaposlovanja s.p.-jev, s katero se dostavljalske firme javno hvalijo! Pri tem pa upajmo, da bodo naši dostavljavci kmalu prebrodili fazo romantike in se začeli, tako kot njihovi kolegi po vsej Evrope, povezovati v sindikat.