Evropski totalitarizem vladavine prava

Vlado Miheljak

20. 11. 2020  |  Mladina 47  |  Dva leva

»Slovenija je sredi tedna na zasedanju skupščine Svetovne zdravstvene organizacije glasovala proti resoluciji, ki Palestincem na zasedenih ozemljih Zahodnega brega in sirskemu prebivalstvu zasedene planote Golan zagotavlja pravico do zdravja. To je prvo takšno glasovanje v zgodovini slovenske zunanje politike.«
— Ervin Hladnik Milharčič o novem zunanjepolitičnem dosežku Janševe koalicijske vlade (Dnevnik, 14. 11. 2020)

»Ponovno se na dnevni red vrača vprašanje pogojevanja črpanja EU sredstev s t. i. ’vladavino prava’. Vendar diskrecijskih mehanizmov, ki ne temeljijo na neodvisni presoji, temveč na politično motiviranih merilih, ni mogoče imenovati ’vladavina prava’ ... Po definiciji vladavina prava pomeni, da spore rešuje neodvisno sodišče. Če politično telo svojo odločitev imenuje vladavina prava, s tem naredi prvi korak stran od resničnosti.«
— Janez Janša meni, da je vztrajanje EU pri vladavini prava dejansko svojevrsten totalitarizem vladavine prava (Iz pisma JJ evropskim voditeljem)

Strah hodi po vzhodni Evropi – strah pred vladavino prava. Nič ne ogroža samodržcev novih evropskih demokracij, od Ljubljane prek Budimpešte do Varšave, bolj kot to. Namreč vladavina prava. Tako zelo, da so se s sistemskim vetom pripravljeni odpovedati celo participaciji pri debelih evropskih milijardah za spoprijem oziroma saniranje posledic covid-19 (zamrznitev 1824 milijard evrov!), če bi uveljavljanje vladavine prava postalo merilo distribucije. Najbolj eksplicitno sta se temu uprli Poljska in Madžarska. A samo vprašanje ur, ne dni, je bilo, kdaj se bo tej pobudi pridružila tudi Slovenija. In smo dočakali. Ob popolnem fiasku v spopadu z epidemijo covid-19, sistematičnem protipravnem kadrovskem cunamiju, spopadu z mediji, s kulturniki, šolniki, intelektualci, nevladniki in sploh vsemi podsistemi družbe ter vseh drugih blamažah (denimo čestitke Trumpu in označevanje Bidna za enega od najšibkejših ameriških predsednikov v zgodovini) je zadnje pismo patološkega kverulanta in skribomana evropskim voditeljem verjetno največji trenutek njegove politične kariere. Slovenija kot embrio, zarodek pankrta, zaplojenega v zunajzakonski pregrehi avtokratske Madžarske in Poljske, je dokončno umeščena na evropski in svetovni zemljevid. Sedaj stalno nastopamo v paketu z najslabšo možno družbo znotraj Evropske unije.

Da Janševe resne, skrb zbujajoče težave, ki smo jih od vsega začetka opažali in nanje opozarjali, pa so nas mnogi, tudi nekatere sedanje žrtve, mirili, češ da pretiravamo, niso prehodne narave, sem se dokončno prepričal leta 1994. Namreč, takrat se je potrdilo, da avtokratski potencial Janeza Janše ni le krilatica v politično motiviranih analizah in prerekanjih. Pokazalo se je, da je sposoben in predvsem pripravljen iti do konca, uporabiti prav vsa sredstva, ki so mu na voljo, da bi uresničil svoje politične cilje.

Najprej je leta 1994 udarila na plano tako imenovana afera Rizman, ki je razkrila, da nima ne tabujev ne zadržkov za spoprijem z nasprotniki in oponenti z vsemi sredstvi. Saj se spomnite. Rudi Rizman je poslal na več naslovov svetovnih intelektualcev svoje kritične analize in zapažanja o stanju demokracije in povratno pismo Noama Chomskega, ki ga je naslovniku dostavila Pošta Slovenije, je bilo poškodovano. Kriminalistični pregled je potrdil sum, da je bilo zelo verjetno namerno poškodovano, odprto in pregledano. Vsebino Rizmanove zasebne korespondence je razkrila takrat (še) projanševsko naravnana televizijska novinarka Petrovčičeva. Oglasil pa se je tudi Janša in nerodno (ali namenoma?) odkril, da je pismo prebral in bil zgrožen nad vsebino. A pri tem se zgodba ni končala, razčistila ali vsaj pometla pod preprogo. Rizman je namreč dobil poziv na zaslišanje zaradi suma vohunjenja. Od koga? Vojaške obveščevalne službe ministrstva za obrambo! Dva meseca kasneje je paravomo izvedel nasilno aretacijo civilista Smolnikarja v tako imenovani aferi Depala vas. Od takrat nenehno generira konfliktne, skoraj izredne razmere. In tako je danes, 26 let kasneje, profesor Rudi Rizman spet preganjan. SDS, ki jo zastopa predsednik Janez Janša, ga toži zaradi nastopa na TVS, kjer je pojasnjeval februarsko javno pismo 75 intelektualcev in med drugim nakazal, da se stranka SDS financira iz tujine. Kar pa je, kot vsi vemo, tako debela laž, kot če bi rekel, da je Janša plešast.

Slovenija postaja resnično evropski problem. Ta čas eden najgrših obrazov združene Evrope. Vlada in njena ekipa vsak teden in vsak dan sproducirata toliko zelo hudih izpadov, zrelih za interpelacijo ali kar ustavno obtožbo, da jim sploh ni več mogoče slediti. Se sploh še kdo utegne ukvarjati z novimi in novimi dokazi korupcije, z nenehnim laganjem notranjega ministra, z rasističnimi in seksističnimi izbruhi državnega sekretarja za nacionalno varnost in tako dalje in tako dalje? Še najnovejši, sprevržen akt demonstracije spremembe zunanjepolitičnih prioritet, ko je pred dnevi na zasedanju skupščine WHO Slovenija glasovala proti resoluciji, ki Palestincem na zasedenih ozemljih Zahodnega brega in sirskemu prebivalstvu zasedenega Golanskega višavja zagotavlja pravico do minimalne zdravstvene zaščite, je šel tako rekoč mimo. Zunanjepolitični odbor DZ se za zdaj ni sestal. Tonin in Horvat s svojo brezbrižnostjo in ignoranco izpričujeta globoko zavezanost krščanskim vrednotam. Pahor perverzno molči, kot ob vseh drugih zunanjepolitičnih in notranjepolitičnih izpadih, ker se, kot je povedal v oddaji Politično, ne bo pustil skregati z Janšo. Itak.

Najbolj preprosto bi bilo reči, da je maršal Twito pač evidentno nor in neprišteven. A pravo vprašanje ni, ali je diagnoza točna, ampak kdo omogoča, da norost pride in ostaja na oblasti. DeSUS, SMC, NSi, ministrice in ministri, poslanke in poslanci, kaj se še mora zgoditi, da bo prišlo do streznitve in prevzemanja odgovornosti? Čas se izteka. Ne le za storilce, ampak tudi za kolaborante.