Mahničev tvit

Jože Vogrinc

20. 11. 2020  |  Mladina 47  |  Javna pamet

Že dolgo ni več dovolj, da se le zgražamo nad sporočili za javnost, kakršno je bil Mahničev tvit s fotografijami štirih svetlopoltih privlačnih mladenk in s pripisom, da je to vsa raznolikost, ki jo v EU potrebujemo. Zgražamo se, uvrščamo ga pod rubriko sovražni govor in pozivamo sodstvo in policijo, naj se v imenu demokratičnih standardov, ki so padli na nulo, končno odzoveta in posredujeta s kaznovanjem in z represijo. Iz tega, da bi bilo to zakonito in prav in v skladu z demokratičnimi standardi, žal še ne sledi, da smo kakorkoli prispevali k preprečevanju rasizma med prebivalci in prebivalkami Slovenije. Ali smo res tako nemočni in brez politične domišljije, da morajo najbolj vneti zagovorniki in zagovornice individualne svobode in pravice do drugačnosti zahtevati represijo?

Dolgoročna strategija spopadanja z rasizmom mora najprej priznati, da se je rasizem v Sloveniji že dodobra razrastel. Kljub temu da so »modrosti« Mahniča in njegovih slovenskih somišljenikov zelo podobne nazorom norveškega terorističnega skrajneža Breivika, pa njihov rasizem ni v celoti uvožen. Je samonikel, domač. Treba ga je razkrojiti v glavah in srcih Mahničevega občinstva, se pravi, pri tistih, ki se ogrevajo za vaške in obmejne straže in volijo SDS ali SNS. Torej je treba vzeti resno vsebino in obliko, sporočilnost in estetiko tvitov. Treba jih je analizirati. Treba je na kar se da preprost način, pa vendar teoretsko utemeljeno, analizirati, s kakšne pozicije se izreka rasizem in kaj je tisto v občinstvu, zaradi česar se prime. Ko to vsaj do neke mere vemo, je treba te tvite nevtralizirati s potrpežljivim pojasnjevanjem in z razgaljanjem sovraštva in neumnosti, nakopičenih v rasističnih sporočilih. Nazadnje pa je treba – in to je daleč najtežje – preusmeriti bojazni, zaradi katerih ljudje nasedejo rasizmu, v odpor proti družbenim silam in političnim dejavnikom, ki proizvajajo sovražnost do »drugih ras«.

Evropa nikoli ni bila samo prebivališče »belcev«. Mahničeva domnevna resničnost je iluzija. Njegova obramba pred vdorom tujega je prepozna in zahojena.

Bistveni namen rasizma SDS ali SNS nikoli ni bil in ne more biti kaj drugega kakor odvračanje pozornosti njunih privržencev od dejanskih družbenih učinkov politike, ki pospešuje družbeno neenakost, prodaja podjetja, brez katerih nista mogoča vsaj rahlo samostojna ekonomska politika in družbeni razvoj, se nespametno zadolžuje, se spušča v vojaška zavezništva, ki so za Slovenijo škodljiva … in si privošči v zunanji politiki kretenizme, ki so za v Guinnessovo knjigo rekordov, saj se je obenem zamerila ZDA in Kitajski s trumpovstvom, Evropi z madžaronstvom in Sloveniji z izkoriščanjem epidemije za sovražni prevzem družbe in države (z nastavljanjem slug SDS na čelo ustanov, ki bi morale biti po definiciji avtonomne do vsake trenutne oblasti, s preprečevanjem in kriminalizacijo protestov, s spreminjanjem Slovenije v policijsko državo – v en sam Dob). Boj zoper rasizem v Sloveniji ovira prav dejstvo, da je za naraščanje neenakosti v Sloveniji, za razprodajo v ekonomiji in za klečeplazenje pred velesilami v zunanji politiki in v obrambni usmeritvi Slovenije glavnina krivde na plečih vseh strank, ki so sodelovale v vladah po osamosvojitvi. Ni samo krivda SDS (in SNS). Demos, LDS in ZLSD in njihovi današnji potomci (= NSi, SD, SLS, DeSUS idr.) so skupaj z zdajšnjo desnico na oblasti proizvajali in proizvedli negotovost ljudi in strah pred spremembami, iz katerih se poji slovenski rasizem in ga kurijo Mahnič in njegovi.

Začnimo z analizo pri podobi z Mahničevega tvita (s tem, da Mahnič retvita »slovenskega panterja«, prevzema odgovornost za vsebino in obliko tvita in s tem tudi za to, da ga bralke in bralci tvita lahko štejemo za ekstremnega nacionalista, šovinista in rasista)! Fotografijo štirih deklet spremlja komentar: »To je vsa raznolikost, ki jo potrebujemo v Evropi.« Katera pozicija je ta, ki jo Mahnič razglaša za evropsko? Nič nima skupnega s temelji družbene usmeritve Evropske unije. EU temelji na enakosti ne glede na raso in izrecno zavrača rasizem. Stališče komentarja, ki daje smisel fotografiji, je tuje vrednotam EU. Ni smiselno niti kot politično stališče stranke. Kaže na seksualno fantazijo Žana Mahniča in na slabo prikrite frustracije. Kako se lahko oseben seksualni okus pojavi na kraju, kjer bi moralo biti stališče do razvojnih perspektiv Evrope? Mahničev retvit zanika politiko. Nadomešča jo s prašičjim mačizmom: v Evropi bi trpel samo objekte lastne seksualne fantazije. Mahnič se je samocenzuriral in si ni dovolil črne, čokoladne, poševnooke ali vsaj kodraste lepotice. Iz Evrope bi tvit izključil večino odraslih žensk in vse moške. Ni torej le homofoben, pač pa tudi gerontofoben. Zdi se, da sovraži vse starejše osebe. Je to tudi efebofilija (= nagnjenje do najstnic)? Da ne bo nesporazuma, poudarimo: niti najmanj me ne zanima zasebna spolnost osebe po imenu Žan Mahnič; analiziramo stališče, ki ga javno podpisuje eden ključnih mož v zdajšnji slovenski vladi in je zato reprezentativno stališče vladajoče koalicije ne glede na zasebne vrednote njenih članov.

Premaknimo se zdaj od estetike podobe k vsebini retvitane izjave. Če se hočemo uspešno bojevati proti rasizmu, moramo trdno vedeti, da rasa ne obstaja, in znati to pojasniti. Že vsaj sto let je dobro znano, da rasa ni biološko dejstvo. Genotip vsakega živečega človeka je sled mešanja preteklih človeških populacij. »Prepoznavanje« rase na pogled je skrajno varljivo: obraza, ki bi ga v velemestu ZDA »prepoznali« za Afroameričana ali v rezervatu Navahov za staroselca Novega sveta, bi na poletnih počitnicah v Sredozemlju brez dvoma šteli za bela evropska domačina. Rasa je bila vedno samo ideološki konstrukt, s katerim so vladajoči razredi v času zahodnoevropskega kolonializma opravičevali in upravičevali svoje gospostvo z varljivo »očitnimi« »argumenti«. Še okoli leta 1600, preden je za zahodno Evropo kupovanje sužnjev v Afriki in njihovo izkoriščanje v Ameriki postalo glavni smoter odnosov z obalnimi ljudstvi zahodne in osrednje Afrike, v zahodni Evropi rasizma ni bilo. Genovski trgovci so pred tem kupovali svetlolase slovanske sužnje iz zaledja Črnega morja, med novopečenimi lastniki sužnjev v Peruju sredi 16. stoletja pa še lahko najdemo črnega osvobojenca, plantažnika, ki je imel v lasti modrooke svetlolase evropejske sužnje.

Sodobni stereotipi glede ras so zgodovinski proizvod evropskega kolonializma. V tej isti Evropi so poznali sužnje vseh barvnih odtenkov. V Evropi so zmeraj živeli tudi ljudje, katerih predniki niso bili iz Evrope: Arabci, črni Afričani, Azijci. Tako ni bilo le v kolonialni zahodni Evropi, pač pa povsod, kjer se Evropa dotika Afrike in Azije. Celo v baltskih državah in na zahodu Rusije ne živijo samo svetlopolta dekleta iz porno domišljije, pač pa tudi genetsko in etnografsko dokazljivi potomci in potomke nekdanjih »rumenopoltih« mongolskih ali tatarskih konjenikov. Ne »belci« ne »črnci« biološko ne obstajajo.

Povejmo sklep kar najbolj jasno: Evropa nikoli ni bila samo prebivališče »belcev«. Mahničeva domnevna resničnost je iluzija. Njegova obramba pred vdorom tujega je prepozna in zahojena. Prepozna, ker so ti »drugi« že stoletja, če ne tisočletja, sestavina evropske realnosti in živijo med nami. Oni so mi. Zahojena, ker navsezadnje majhen delež imigrantov iz neevropskih držav v Sloveniji izpričuje, da je Slovenija zanje nezanimiva, to pa po ovinku kaže dejansko družbeno in kulturno zaostajanje Slovenije za večino držav EU.

Bistvena sestavina trezne presoje o migracijah v Evropo je poznavanje ne le dejanskih vzrokov za migracije, pač pa poznavanje in razumevanje vzorcev migracije in razlogov za spreminjanje politik evropskih držav do migrantov in družbenih silnic emigracije v državah, od koder prihajajo. To poznavanje je še zmeraj nezanesljivo. Nobenega dvoma pa ni, da so bile daleč najvplivnejši dejavnik migracij politike najvplivnejših držav. Migracije v Evropi so najprej posledica kolonialnih politik Velike Britanije, Francije, Nizozemske, Španije, Portugalske, Nemčije in Italije, nato pa ekonomskih politik, ki so temeljile na uvozu surovin in delovne sile od drugod v zameno za izvoz iz Evrope dražjih izdelkov in znanja. Evropska politika, še posebej politika najmočnejših držav in evropskih vladajočih razredov, je v vsakem primeru glavni izvirni povzročitelj migracij v Evropo. Interes evropskega gospodarstva je gibalo povpraševanja po migrantih v Evropi.

To pa je politika, ki se je ves čas kot ponižni izvajalci udeležujejo tudi slovenske stranke, morda z izjemo Levice. Slovenija se v zunanji politiki nikoli niti najmanj ni poskušala postaviti do sveta zunaj EU kot samostojna partnerka, pa čeprav bi ji bila dediščina neuvrščenosti in študiranja (predvsem) Afričanov in Afričank pri nas vse od 60. let prejšnjega stoletja omogočala samostojno politiko. Tako, ki bi temeljila na dejstvu, da Slovenija pač nikoli ni bila kolonialna izkoriščevalka, pač pa je socialistična Jugoslavija dejavno podpirala boj afriških kolonij za osamosvojitev. Slovenska zunanja politika je z vstopom v Nato, s slepim sledenjem interesom te ali one velesile ne glede na interes slovenskih državljanov in državljank pokopala pod peskom pozabe samostojno zunanjo politiko in si onemogočila celo elementarno poznavanje dejstev, ki bi bilo pogoj za razumevanje migracij v Evropo kot družbenega dejstva in za samostojno politiko do držav izvoznic beguncev.

Žan Mahnič uteleša to pozabo ter brutalnosti in neumnosti, ki izhajajo iz nje. Ne bomo se ga znebili z javkanjem o padcu demokratičnih standardov. Na te standarde se ne požvižga samo Žan Mahnič, pač pa tudi njegova publika. To pa so državljani in državljanke Slovenije, tako kot mi. Skrbeti nas morajo oni in delati je treba z njimi.