Hladna vojna

N'toko

20. 11. 2020  |  Mladina 47  |  Žive meje

Vse kaže, da smo na pragu nove hladne vojne. Po razpadu Sovjetske zveze in treh desetletjih ameriške nadvlade se je na obzorju znova pojavila resna tekmica za gospodarsko premoč. Upravljalci ameriškega imperija so se letos očitno zgroženo zazrli v Kitajsko in ugotovili, da jih ta prehiteva na vseh področjih. Zunanjepolitični aparat ZDA je šel v akcijo in ves svet poskuša potegniti v vojno proti »kitajskemu totalitarizmu«. V nekaj mesecih smo bili priča tarifni vojni, borbi proti Huaweiu in 5G-histeriji, nazadnje celo grožnjam s prepovedjo TikToka. V medijih smo začeli videvati prispevek za prispevkom o kitajski tiraniji nad disidenti v Hongkongu, nad Ujguri, nad Tibetanci ... Zunanji minister Pompeo je na turneji po Evropi začel graditi koalicijo proti »največji nevarnosti za svetovno demokracijo«, ki se ji je Slovenija s podpisom izjave »o varnosti telekomunikacijskih omrežij 5G« voljno priključila. Vse kaže, da bo ta boj med šepajočim ameriškim imperijem in novonastajajočo azijsko velesilo močno zaznamoval našo prihodnost.

Kitajska za slovensko levico pomeni velik izziv. Čeprav gre za izjemno pomembno silo, o njej vemo le to, kar nam povedo zahodni mediji. In ker leva gibanja pri nas nimajo več mednarodnih povezav in lastnih analiz dogajanja, so hočeš nočeš sprejela ameriško hladnovojno razumevanje sveta: države se delijo na demokratične in totalitarne, iz te delitve pa sledijo vse ostale analize. Mislite si o ZDA, kar hočete, a če cenite svobodo govora in volitve, morate biti na strani Zahoda! Starejša generacija, ki se še spominja gibanja neuvrščenih, se sicer instinktivno postavlja proti Ameriki, hkrati pa je občutljiva na očitke o totalitarizmu. Zato je tudi v njenih kritikah pogosto skrita neizrečena predpostavka: zahodne kapitalistične države so še vedno boljše zagotovilo za naše svoboščine kot pa razne diktature po svetu. Slovenska levica se težko prebija ven iz teh miselnih okvirov in ji zato še ni uspelo, da bi si zamislila zunanjepolitično strategijo, ki bi se bistveno razlikovala od desne.

Toda kot že leta opozarja Žižek, nas delitev držav na »totalitarne« in »demokratične« ne pelje k razumevanju česarkoli. Če kaj, nas ta delitev oslepi za vprašanja, ki dejansko odločajo o svobodi milijonov ljudi: kako države ustvarjajo svoje bogastvo? Odgovor je vedno enak – s kapitalistično produkcijo. Da bi ta proces stekel, si morajo kapitalisti zagotoviti enormne količine zemlje, surovin in brezpravnih delavcev. To lahko storijo le z razlastitvijo staroselcev, z okupacijami, suženjstvom in genocidi. Ni nam treba brskati po zgodovini, da bi videli primere. Lahko pogledamo v delto reke Niger, kjer je družba Exxon razselila desetine milijonov ljudi in jim uničila zemljo. Lahko pogledamo v kongovske rudnike, kjer otroci umirajo med izkopavanjem surovin za Applove naprave. Lahko pogledamo v amazonske gozdove, kjer na pogoriščih vasi rastejo dobički živinorejskih korporacij, ali v Zahodno Saharo, ki jo Francija ohranja pod okupacijo zaradi svojih poslov v Maroku … Razvoj kapitalistične produkcije ni nikoli demokratičen. In čeprav so kapitalisti v strahu pred delavskimi revolucijami sčasoma razširili nekaj pravic na domače prebivalstvo, so si toliko agresivneje podrejali prebivalstvo drugod. Za vsakega Francoza, ki lahko svobodno riše karikature Mohameda, je nedaleč stran 10 Afričanov, ki ne smejo zapustiti svojega delovnega taborišča.

Kitajska je v to igro svetovnega kapitalizma vstopila pozno – še v prvi polovici 20. stoletja ni imela omembe vredne produkcije, zato je bila redno žrtev japonskih in britanskih interesov. Kitajski sistem državnega kapitalizma je nastal kot poskus odgovora na izjemno težko vprašanje: kako sredi vojne modernizirati razpadajoče fevdalno cesarstvo in zraven nahraniti milijardo prebivalcev? Da bi dohitela zahodne države, je morala postati surova v svoji učinkovitosti. Procese prvotne akumulacije in industrializacije, ki so jih drugi imperiji po svetu izvajali stoletja, je opravila z vrtoglavo hitrostjo. Cena je bila visoka – milijone umrlih med agrarnimi reformami in stotine milijonov razseljenih za gradnjo produkcijskih zmogljivosti pod Maom, surovo izkoriščanje novega proletariata za vzpostavitev konkurenčnosti na globalnem trgu pod Dengom. Rast milijonskih metropol, onesnaženje, politično zatiranje … kitajski razvoj je bil videti kot vsa zgodovina kapitalizma, zgoščena v nekaj kratkih, brutalnih desetletij.

A čeprav bi malokdo, ki je odraščal v blaginji in politični sproščenosti povojne Evrope, v današnji ureditvi Kitajske videl kaj atraktivnega, ni njen razvojni proces nič bolj totalitaren kot zahodni. In medtem ko ZDA poskušajo počrpati še zadnje kapljice profitov iz svojega utrujenega imperija, pri čemer se naslanjajo na evropske fašiste, savdske teokrate in južnoameriške mafijce, je Kitajska postala vodilna sila na področju znanosti in tehnologije. Ni le najbolje opremljena za boj proti epidemijam in podnebnim spremembam, ampak je v nasprotju z vsemi svojimi sosedami na pragu odprave revščine. Huawei je največja svetovna korporacija v delavskem lastništvu, kitajska vlada pa je edina na svetu, ki vodi od ZDA neodvisno gospodarsko politiko. Nič od tega ni zajeto v enostavnem opisu »totalitarizem«.

A kaj bi si lagali, beseda totalitarizem že zdavnaj ni uporabljena za to, da bi karkoli opisala, kaj šele pomagala zatiranim ljudem po svetu. Ko naš vladajoči razred in njihovi medijski punditi od nas zahtevajo, da »obsodimo vse totalitarizme«, v resnici sporočajo nekaj drugega: »Nehajte že kritizirati naš liberalni kapitalizem – saj vidite, da vsaka alternativa nujno vodi h gulagom!« Ničesar pametnega ne povedo o tujih režimih, nam pa preprečujejo postavljati vprašanja, pomembna za naš prostor: kaj bo vse večji vpliv kitajskih tehnologij in podjetij na svetovnem trgu pomenil za delavce pri nas? Katere slabosti evropske buržoazne demokracije nam razkriva kitajski sistem upravljanja? Da se rešimo pasti moralnega izsiljevanja in si dovolimo resno iskanje alternative temu sistemu, ni treba slikati nerealističnih pravljic o Kitajski, bi pa za začetek veljalo slediti Žižkovemu nasvetu: »Prvo, kar moramo storiti, je neustrašno zavreči liberalne tabuje: pa kaj, če nas obtožujejo ’protidemokratičnosti’ ali ’totalitarizma’!«