Gospodar kaosa

Vlado Miheljak

27. 11. 2020  |  Mladina 48  |  Dva leva

»Solidarnost med državami članicami EU pomeni tudi iskanje kompromisa, ki je sprejemljiv za vse – razmišljati moramo izven okvirjev. Izhajamo iz različnih izhodišč, vendar imamo vsi enake cilje ... Seveda imajo tradicionalne demokracije drugačen pogled na vladavino prava kot države, ki so šele pred 30 leti izšle iz represivnih sistemov.«
— Po prepričanju Anžeta Logarja je kompromis med vladavino prava in nevladavino prava navidezna vladavina prava (STA in MMC TVS, 24. 11. 2020)

»Dan po ameriških predsedniških volitvah, 3. novembra, je bil desničarski predsednik slovenske vlade Janez Janša prvi – in edini – svetovni voditelj, ki je Donaldu Trumpu javno čestital za zmago. Od takrat je zaposlen s pisanjem neutemeljenih teorij o domnevnih volilnih prevarah in deljenjem objav o njih.«
— The Wall Street Journal, 23. 11. 2020

»Slovenska vlada ni čestitala Bidnu, saj je tudi sporočilo, ki ste ga omenili, prišlo z osebnega profila predsednika vlade, in to se lahko zgodi tudi v prihodnje.« Logar je moral v Berlinu zagovarjati prezgodnje čestitke premiera Janše Trumpu in odgovarjati na vprašanje, ali je slovenska vlada že čestitala Bidnu. 
— (MMC TVS, 24. 11. 2020)

Ameriški predsednik Donald Trump je več kot dva tedna po porazu na volitvah 3. novembra Upravi splošnih služb (GSA) prižgal zeleno luč za začetek tranzicije oblasti.
— (STA, 24. 11. 2020)

No, sedaj je še sam Trump prehitel Janšo. Ni si sicer priznal poraza, a je posredno priznal Bidnovo zmago. Kar je dovolj. In hkrati ni nič posebnega. Tudi Janša ne priznava serijskih porazov na volitvah. Ravnokar je v pismu evropskim voditeljem omenil domnevno ukradene volitve 2014. Da so ukradene vse volitve, na katerih Janša ne zmaga (in to je bila doslej večina volitev), je znano. V tem je podoben Trumpu. Zato ga bo pogrešal. Kot tudi drugi demagoški in avtokratski populisti iz nekdanjih socialističnih dežel. Trumpov poraz – in to zelo konkreten – bo zagotovo imel verižni učinek tudi na teh meridijanih. No, Orbán, Duda in celo Vučić so vendarle pokazali vsaj malo taktičnosti in diplomatske previdnosti. Janša je šel na vse ali nič. In dobil nič. Zaradi čestitke Trumpu, žaljenja Bidna in zadnjega apologetskega pisma v korist Madžarske in Poljske, ki dajeta veto na upoštevanje merila vladavine prava kot pogoja za delitev evropskih milijard, nas je v zadnjih tednih resnično izpostavil v evropskih in svetovnih medijih ter po političnih kuloarjih. Še nikoli po letu 1990 nismo bili toliko prisotni. A tokrat tako rekoč brez izjeme v negativnem kontekstu. In to ne samo v levoliberalnih, ampak tudi v konservativnih medijih, kot je denimo FAZ (Frankfurter Allgemeine Zeitung), ki je bil Janši do nedavna še a priori naklonjen. Zblojeno pisarjenje in tvitanje je v zadnjih dneh, ko smo postali svetovni prvaki po številu umrlih zaradi posledic covid-19, resnično doseglo vrhunec. Tako zelo in tako opazno, da nemški Der Spiegel piše kar o Janševi »manični vnemi« (manischer eifer). Seveda pa se celo Janša nekje globoko v sebi zaveda, da je izpadel kot totalen bedak, posebnež iz evropske province. Ne kot partner svojega patrona Orbána ter prijatelj Dude in Vučića, ampak kot sledilec, »purš«. Ker se sam tako rekoč ne upa več v živo izpostavljati v neprijaznem političnem okolju, je sedaj na kočljive diplomatske misije poslal svojega zvestega kurirčka Anžeta. Ki je bolj pogumen kot bister. Pri katerem nekritična samozavest prehiteva diplomatsko modrost. Zato smo se na nedavnem Berlinskem zunanjepolitičnem forumu v soorganizaciji nemškega zunanjega ministrstva in fundacije Körber-Stiftung še enkrat osmešili. Poleg vseh akrobacij v zvezi s čestitko Trumpu in nečestitko Bidnu je priznal tisto, kar evropski mediji in osrednja evropska politika skušajo dopovedati »novim Evropejcem«: tradicionalne demokracije imajo drugačen pogled na vladavino prava kot države, katerih voditelji še niso pregriznili popkovine, ki jih je skoraj vse po vrsti povezovala s socialističnimi avtokracijami.

Sedaj, ko se je dokončno razblinil tudi mit o Janši kot sicer robatem politiku, a učinkovitem kriznem menedžerju, ki se najbolje znajde v izrednih razmerah, se vse bolj utrjuje podoba o Janši kot gospodarju kaosa. Zato tudi kaos nenehno ustvarja, ker se v njem najbolje počuti. Ker ga dojema kot naravno stanje. Dejansko je psihološka podoba Janše nekakšen presek med grandomansko podobo maršala iz njegove zgodnje identitete mladega komunista in pogansko podobo Euronymousa, tragično preminulega frontmana norveškega black metal banda s pomenljivim imenom Mayhem (kaos). Je bolj izraz kulta kot političnega koncepta: (samo)destruktivnega, ki požiga staro, da bi na pogorišču zrasla nova identiteta. Njegov predkrščanski in predpolitični Norikum je ovinek čez pasti in kaprice krščanske etike in parlamentarne demokracije. Od Ludvika Bavarskega sem vemo, da je kralj nor, ko verjame, da je kralj; ko vzame kraljeva pooblastila za samoumevna. A če eden samoljubno podpira lepe umetnosti, jih drugi zavestno uničuje: če je eden hiperkulturen, je drugi akulturen. Če eden zida gradove, drugi kupuje vojaško železje; če je za enega samodestrukcija oblika samoosmišljanja, je za drugega pogonska sila destrukcija zunanjega sveta ...

Odvzemimo opravilno sposobnost blodnemu noriškemu kraljeviču, preden jo bo on odvzel nam!