Grega Repovž

27. 11. 2020  |  Mladina 48  |  Uvodnik

Nesposobni in pogoltni

Prišli smo do točke, ko lahko zapišemo: slovenska vlada je zavozila boj proti epidemiji. Zavozili so ga Janez Janša, Bojana Beović, Janez Cigler Kralj, Zdravko Počivalšek in Matej Lahovnik. To so glavni odgovorni ljudje, da je Slovenija na vrhu lestvice po umrlih na dan in da se tudi noben drug podatek ne izboljšuje. To so ljudje, ki so odgovorni, da slovenski lockdown, ki dejansko v različnih modifikacijah traja že šesti teden, ni uspešen.

Ustavitev javnega življenja je primitivna metoda ukrepanja zoper epidemijo, vendar deluje – preprosto rečeno, moraš biti res nesposoben, da ti ne uspe. Dovolj se je ozreti po Evropi. Belgija je imela na začetku svojega lockdowna 1600 okuženih (na 100.000 prebivalcev v dveh tednih), danes jih ima 470. Francija je imela na začetku svojega (oboji, Francozi in Belgijci, so se za zaprtje odločili za nami) 900 okuženih, danes jih ima 490. Celo Češka, ki je imela 1800 okuženih na 100.000 prebivalcev v dveh tednih, ko je ustavila javno življenje, ima danes 680 okuženih. Le pri nas je drugače. Slovenija ima enega najtrših lockdownov v Evropi ( javni promet, na primer, deluje tako rekoč povsod, tudi trgovin je povsod odprtih bistveno več kot pri nas), poleg Češke je naša država edina tudi popolnoma zaprla šole. Uspeh bi moral biti neizbežen. A je, žal, nasprotno: Slovenija je v slabih šestih tednih prišla s 650 okuženih na 100.000 prebivalcev na 890 okuženih na 100.000 prebivalcev. Ne da ni obrnila trenda, niti ga ni ustavila, ampak so se razmere v teh tednih celo občutno poslabšale.

V Mladini je Jure Trampuš že pred tremi tedni z natančno analizo pokazal, da se je glavni razmah okužb jeseni zgodil oktobra zaradi napak države: takrat je na ministrstvu za zdravje odpovedal sistem izdajanja karantenskih odločb, zato bolni in tisti, ki so bili v stiku s pozitivnimi, niso ostajali doma, ampak so še naprej hodili v službo. Zakaj? Če ni odločbe, ni nadomestila plače. In ko so že vedeli, da se je zalomilo, je ministrstvo za delo še tri tedne iskalo rešitev. Tri tedne je za epidemijo ogromno časa. A zdaj se je pokazalo, da so stvari še hujše. Veliko hujše. Raziskovanja se je lotil naš novinar Borut Mekina in ugotovil tole: od začetka epidemije do 1. oktobra smo imeli v Sloveniji 6104 potrjene primere okužbe, v tem času pa je država izdala 80.600 karantenskih odločb. Od 1. oktobra pa do tega tedna je bilo potrjenih kar 60.976 okužb, država pa je kljub temu izdala le 11.847 odločb za nadomestilo plače. Ker vemo, da vsak okuženi pride v stik z vsaj eno osebo, je jasno, da bi moralo biti karantenskih odločb neprimerno več. Na podlagi tega podatka danes vemo, da v Sloveniji ljudje hodijo v službo, čeprav so bili v stiku z okuženimi, in bolezen širijo naprej. To je ta teden dokazala tudi anketa NIJZ, ki je pokazala, da se je največ ljudi, več kot četrtina, okužilo na delovnem mestu. A to se dogaja zato, ker je vlada napačno zasnovala sistem nadomestil. In s tem povzročila razmah epidemije.

Zakaj se to drugje ni zgodilo? Če v Nemčiji ali Avstriji posameznik pride v stik z okuženim in mora v karanteno, samodejno prejme stoodstotno nadomestilo plače. Kdor je v Sloveniji izpostavljen morebitni okužbi, pa je samodejno finančno kaznovan, saj dobi le 80 odstotkov plače (in le toliko povrne država njegovemu delodajalcu). Tudi Nemci bi še naprej hodili v službo. A da bo mera polna, je državna pomoč podjetjem, kot sta jo zasnovala Lahovnik in Počivalšek, narejena tako, da podjetja praktično ne morejo do nje. Gre za popolnoma narobe zasnovane ukrepe, ki delavce silijo, da delajo, čeprav vedo, da so bili v nevarnem stiku, delodajalce pa, da v strahu pred propadom delavce silijo, naj se za nevarne stike ne menijo.

Če bi morala država dodati omenjenih 20 odstotkov do polne plače na primer 40.000 zaposlenim s 1000 evri plače, ki bi morali v karanteno, bi to znašalo le 8 milijonov evrov. Namerno smo izbrali ta podatek. Minister za finance Andrej Šircelj je kot ukrep v boju zoper krizo, ki jo bo povzročila epidemija, prejšnji teden predstavil odpravo davka na luksuzna vozila, zaradi česar se bo v državno blagajno nateklo natanko 8 milijonov evrov manj davkov. Premožni Slovenec, ki si bo kupil na primer porscheja cayenna, bo tako po novem zanj plačal 30.000 evrov manj. Ta zakon je vlada sprejela v istem trenutku, ko od zaposlenih zahteva, da vzamejo nase, da bodo prejeli za 20 odstotkov nižjo plačo, če morajo v karanteno. V tem smislu je izjava Bojane Beović, ki si je drznila izreči, da se »ljudje pritožujejo, da so izgubili službe, ampak ne vedo, da je to neposredno povezano z zasebnimi druženji, ki jih še vedno imajo,« vrhunec arogance in nesramnosti. A ne samo to: ta njena izjava je le še ena ponazoritev tega, kako ti odločevalci dejansko gledajo na ljudi. S prezirom. Zato se jim zdi tudi logično, da se zaposlenim ne nadomesti celoten izpadli dohodek, če morajo v karanteno. Ker mislijo, da bi zaposleni sicer goljufali. To je razlog, da so nadomestila zasnovana tako, kot so.

Govorili so, da hkrati rešujejo gospodarstvo in življenja, dejansko pa so poglobili krizo, saj so razvlekli strogi lockdown, virus pa jim je popolnoma ušel izpod nadzora. Danes so čakalne vrste v mrtvašnicah.