Slaba polovica

Janko Lorenci

27. 11. 2020  |  Mladina 48  |  Kolumna

Svet čaka na odrešitev – cepivo proti covidu. Brez njega se zdi prihodnost mračna, eno samo obupno zaklepanje in odklepanje družbe, življenje brez druženja, koncertov, objemanja in potovanj na drugi konec sveta ali vsaj v sosednjo občino. Cepivo je kot čarovnija, ki nas bo premaknila nazaj v čas pred epidemijo.

Tako je čudno, da se pri nas (podobno je drugje) namerava proti covidu cepiti le slaba polovica ljudi. To pravijo ankete, Valiconova, potem ko je Pfizer že sporočil dobro novico in ko je smrtnost pri nas že bila visoka. Če bo pri tem ostalo, se bo zanimanje za cepljenje verjetno povečalo. A za zdaj je glede na prevladujoča covidna občutja (strah, tesnoba, želja po vrnitvi na staro) osupljivo majhno. To najbrž pomeni, da ta občutja niso povezana samo s strahom pred virusom, ampak tudi s težavami, ki jih prinaša lockdown.

Na šibko vnemo za cepljenje vpliva marsikaj, nekateri razlogi pa so očitni. Najbolj dejstvo, da virus večine prebivalstva, zlasti mlajšega, zdravstveno skoraj ne ogroža. Drugi tak razlog je nezaupanje v še nepreverjeno cepivo in v farmacevtsko industrijo. Tretji, manj otipljiv, a gotovo pomemben dejavnik je nezaupanje v vsakdanje spopadanje oblasti s covidom, klavrno tako zelo, da nas je glede smrtnosti sramotno dvignilo v svetovni vrh. Hkrati oblast, ki že tako uživa malo zaupanja, epidemijo politično zlorablja in dodatno zbija zaupanje v cepivo.

V ozadju pa drema globinsko in trajno nezaupanje prebivalstva v celotno politiko, elite nasploh in ureditev, sistem kot tak. Večina se čuti zapostavljena, tako ali drugače opeharjena, brez pravih zastopnikov v politiki in pred negotovo prihodnostjo. V takem ozračju zbujajo vsi oblastni ukrepi, od ekonomskih do zdravstvenih, malo zaupanja. Razlike med državami so znatne, a nezaupanje v politiko, glavno usmerjevalko družb, je praviloma povsod veliko. Zato cvetijo teorije zarote, zato lockdown marsikje spremljajo nasilni protesti, zato marsikdo zanemarja zaščitne ukrepe. Nezaupanje podžiga tudi spremenjeni svet informiranja; ljudje se čedalje bolj (in)formirajo prek družabnih medijev, živečih predvsem od množičnega izživljanja frustracij. Upravičeni strahovi zaradi virusa, nevednost in zanorjenost ter manipulacije in nesposobnost oblasti se mešajo v godljo, ki na koncu privede do tega, da kar četrtina Slovencev kljub množici koronskih krst verjame, da je covid-19 navadna gripa.

Tej godlji lahko rečemo tudi spreminjanje vrednot, tesno povezano z ureditvijo (neoliberalnim kapitalizmom), ideologijo in prakso, ki ljudi, tu v Sloveniji in po vesoljnem svetu, vzgaja v izrazite individualiste, egoiste, tekmovalneže. To se pozna v vseh slojih in poklicih, celo zdravniškem, in neizbežno nažira solidarnost, človečnost in skupne dobrine, kot so zdravje, okolje, prihodnost. Pri nalezljivih boleznih in cepljenju se ta sistemsko spodbujana sebičnost kaže v rezoniranju: če se bo cepila večina drugih, bo precepljenost dovolj visoka, da bom varen tudi jaz, čeprav se ne bom cepil. Naraščajoče nasprotovanje cepljenju, ne samo protikoronskemu, govori, da smo tudi v Sloveniji uspešno »vzgajani«.

Cepljenje je, poleg antibiotikov in zdrave vode, v svetovnem merilu največji reševalec življenj. Toda vsota omenjenih strahov, spačenj in manipulacij deluje tako, da se postavlja vprašanje: ali se bo, tudi če bo cepivo široko dostopno in učinkovito, sploh cepilo dovolj ljudi, da bi spravili skupaj tisto vsaj 60-odstotno precepljenost, s katero je mogoče epidemijo zatreti. Če si gneten v individualista in sebičneža, boš težko pokazal solidarnost, empatijo, občutek za skupnost. Skratka, visoka precepljenost in s tem konec epidemije nista samoumevna, zgolj stvar časa. Morda bo potrebna prisila, obvezno cepljenje. Tudi to ima senčno plat: več ko je potrebnih zapovedi in prepovedi, bolj krhka in manj organsko povezana je družba.

V ta začarani krog pospešeno tonemo tudi s to epidemijo. Na kratko jo skušajo držati z zapiranjem in sproščanjem, vmes se čaka na cepivo. Osnovni motiv te univerzalne metode je častivreden: skrb za bolj ogrožene (stare itd.). Brez nje bi pomrlo še veliko več starih (in kar nekaj drugih). Ta način je mogoče opustiti, a to bi bil konec sleherne človečnosti, medicino in družbo bi postavilo na čisto drugačne etične temelje. Hkrati bolezen ne bi nujno izginila, virus pa bi lahko mutiral na slabše in začel, denimo, pobijati mlade in otroke.

Če nočemo zaviti v to barbarsko in tvegano smer, je treba, dokler cepivo ne bo na voljo, ostati pri zapiranju in odpiranju javnega življenja. In se pri tem jasno zavedati, da zapiranje prizadeva vse, tudi mlade in premožnejše. To narekuje upoštevanje zaščitnih ukrepov vsem. Naloga oblasti pa je, da so zapore pravočasne, premišljene, prav odmerjene in razlagane, predvsem pa ne zlorabljane. Če so take, so krajše, manj stroge in je z njimi in virusom laže živeti. Žal je naša sedanja oblast (in marsikatera tuja) pri tem katastrofalno odpovedala.

Tudi ko bo ta epidemija zatrta, bodo, napovedujejo resni strokovnjaki, prišle nove, drugačne epidemije. Ponovile se bodo sedanje težave in nastale nove. Epidemije so čas umiranja, strahu, trdorokcev – zdajšnja pa je še posebej nevarna, ker še bolj potiska v ozadje usodno vprašanje človeštva – naglo propadanje okolja. Njen poglavitni nauk se glasi: ne vrniti se na staro, tudi če se zdi še tako vabljivo, kajti to staro je pomagalo skotiti epidemijo in Janše, Trumpe, Putine, Bolsonare, Orbáne ... Vrnitev na staro pomeni vrtenje v krogu, neskončno ponavljanje in slabšanje moraste sedanjosti. Najbolj potrebno cepivo je manj bolna, bolj normalna družba. V Sloveniji je prvi korak do nje izgon sedanje oblasti. Naslednji koraki bodo težji.