Medtem ko vas ni bilo

Vlado Miheljak

4. 12. 2020  |  Mladina 49  |  Dva leva

»Pred vrati je zima, v bolezni je svet.
A vsemu navkljub cveti tale božični cvet.
Na nebu je luč, ki ne sveti od včeraj.
Ohranja življenje in upanje.
Za Tebe, za jutri, za zmeraj.«
— Vizije luči poeta Janeza Ivana Janše

Bodite previdni, ko se avtoritarni politik razjezi, a bodite panični, ko se razneži, bi lahko rekli ob novi literarni stvaritvi, ki jo je posredoval slovenski prime poet. Dokler je jezen, lahko računamo, da gre zgolj za značajsko potezo, ko se lirično razneži, pa razkriva globoko izgubo realitetne kontrole. Pesniška sla netalentiranega prvega poeta države in koalicijske vlade je razpeta med Gabrielom D’Annunziem in generalom Maistrom. Od prvega je povzel zgolj ekscesivno, megalomansko značajsko potezo, nikakor pa ne tudi pesniškega oziroma literarnega talenta, od drugega pa je prevzel odvraten kič, zavit v domoljubno embalažo. Ter, seveda, podobo osvoboditelja, za katero si tudi sam nadvse prizadeva. Grandomanske ideje politika, projicirane v pesniško in literarno slo, sicer niso tako redke. Spomnimo se bosansko-srbskega politika, v Haagu na dosmrtno ječo obsojenega vojnega zločinca Radovana Karadžića. Tudi on je bil znan in prepoznan kot pesnik. Le da je njega poezija na pobudo ideološkega mentorja Dobrice Ćosića pripeljala v politiko. Janšo je politika pripeljala v poezijo. Zanj sta poezija in proza zgolj in predvsem nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. In če kdo še vedno ne zna razvozlati misterija JJ, naj si prebere njegov literarni opus, pa se mu bo kot na dlani razgrnil njegov kognitivni, emocionalni in estetski potencial, njegov psihološki profil.

Res je, Janša ni vzrok, je rezultat stanja stvari. Je posledica. A v nasprotju z nekaterimi našimi levimi prijatelji menimo, da se je s posledicami treba ukvarjati, jih eliminirati, ne glede na to, kdo in kaj jih je proizvedlo. Navsezadnje, ne da bi postavljal poenostavljene enačaje, tudi Hitler je bil posledica, ne razlog, pa se nihče zares ne sprašuje, ali se je bilo s posledico treba spopasti. In tudi Trump je posledica, pa ga je bilo treba potisniti na smetišče politične zgodovine.

Vsekakor pa je treba najprej razčistiti v »lastnih« vrstah. Ko je raper Zlatko izvedel diverzantsko akcijo na državni proslavi na Kongresnem trgu, je bilo to vsekakor vredno aplavza. Ko je napadel novinarsko ekipo Janševe televizije, je naredil škodo celotnemu protestniškemu gibanju. Ko pa je pred dnevi nadlegoval Kreka, je bila to vsekakor nesprejemljiva, a dejansko popolnoma minorna zadeva v primerjavi z verbalnim in celo fizičnim nadlegovanjem mimoidočih sodnih uslužbencev, kar so počeli Janševi »vztrajniki« pred vhodom v sodno palačo. Spomnimo se tako imenovane afere marela iz leta 2014, ko je neka starejša vztrajnica z dežnikom mahala pred sodnico višjega sodišča, ki je hotela v stavbo, in po njej. A kakorkoli. Zlatko je dosegel le to, da je nekredibilni in popolnoma nesposobni Krek, prek katerega si je Janša podredil neodvisno strokovno institucijo (NIJZ), iz storilca postal žrtev. Veliko bolj produktivno bi bilo, da bi Zlatko napovedal Janši, ki je poleg vsega drugega tudi (dobesedno) strankin raper, en totalen rap-battle. V katerem bi gotovo zmagal. Seveda pa neprimeren izpad ni nikakršno opravičilo za skrajno zavržen izbris Zlatka iz razvida samozaposlenih v kulturi. Odgovorna sta ministrstvo in minister. No, apel ministru, naj se vendar že strezni, ne bo pomagal. Na treznjenje ga bo treba preprosto odpeljati.

Tako kot ne bi nič pomagal apel vse manj obvladanemu ministru Hojsu, pri katerem je samovoljnost v obratnem sorazmerju z razsodnostjo. Tega bi se morala zavedati zlasti oba policijska sindikata in se odločiti, ali nekritično braniti nezakonita ravnanja, ki jih policiji nalaga vodstvo, ki ga usmerja politika, ali pa braniti integriteto svojih članov na terenu. V premislek: Čelikovi miličniki so leta 1988 skrbeli zgolj za varnost protestnikov na nenapovedanih, spontanih shodih pred vojaškim sodiščem in tudi nobenega mimovozečega vozila, ki je protestno hupalo, niso ustavili. Vlade pridejo in odidejo, a izgubljene kredibilnosti si policija zlepa ne bo povrnila. Naj preverijo pri ameriških in francoskih kolegih.

No, zagate lahko rešimo le tako, da se soočimo s tistimi, ki to neznosno stanje vzdržujejo. Ključ za padec najbolj razvpitega režima, ki iz dneva v dan, iz ure v uro demontira temeljne demokratične in pravne postulate države, so koalicijski partnerji vse manj obrzdanega in razsodnega avtokrata Janše. Ni dovolj, da kot v primeru STA in pri ukinitvi statusa Zlatku zgolj načelno podvomijo o ustreznosti ravnanj, ampak imajo dolžnost do javnosti, ki jim je podelila mandat, da se glasno, aktivno in ultimativno uprejo samovoljnosti in nezakonitosti delovanja vlade in koalicije, katere člani so.

Avtoritarnega sistema in redefiniranja notranjepolitičnega in zunanjepolitičnega položaja Slovenije ne zagotavlja poet Janša, ampak koalicija. Torej tudi SMC, DeSUS, NSi. Tudi družboslovka Kustečeva, pravnica Kozlovičeva, zdravnik Gantar ter preostali člani in članice vlade. Pa vsi poslanci in poslanke kolaborantskih strank najbolj razvpitega režima v treh desetletjih samostojne države. Treba jih je naslavljati poimensko, kazati nanje s prstom.

Sramota sedanjega trenutka in položaja Slovenije ni Janša. On je zgolj simptom. Sramota so vsi kolaboranti v sprevrženi koaliciji. Naj vam jih naštejem?