Na prelomnici

Janko Lorenci

4. 12. 2020  |  Mladina 49  |  Kolumna

Osamosvojitve pred 30 leti ne gre obžalovati, bila je nujna in reševanje iz pogubi zapisane Jugoslavije. Obžalujemo pa lahko nadaljevanje tega dosežka.

Gledano nazaj je bila napaka že v izhodišču – osamosvojitev je bila preveč sama sebi namen. Zahod se nam je zdel ideal brez napake, kapitalizem in demokracija pa neločljivo povezana dvojčka. Te iluzije deloma še živijo. A začetek je bil kar dober: bili smo popolni lastniki zemlje, tovarn, univerz, imeli smo prilagodljivo gospodarstvo – in boljšo politiko, v prvi vladi denimo J. Mencingerja, enega iz peščice, ki ni slepo verjela v kapitalizem in kar počez obsojala socializma.

Toda politika se je hitro spridila. Desnico že tri desetletja obvladuje močna, a izjemno negativna figura. Levica se je po Drnovšku in LDS razdrobila in postala jalova. Oba pola si lastita družbene podsisteme, predvsem pa ju druži neoliberalna ideologija. Z njo smo se prepustili procesom, ki so temeljito predelali materialno in mentalno podobo skupnosti – jo segmentirali, napravili konfliktnejšo, ustvarili širok sloj revežev in prekarcev in oslabili njeno kohezijo. V jedru tega razkrajanja je privatizacija, ki se je izrodila v dve smeri: razprodajo državnega premoženja tujcem in pešanje javnih služb. To je skupinsko maslo celotne politike, menedžerjev in medijev.

Izkupiček 30 let je klavrn, Slovenija se krči. Z razprodajo se selijo na tuje tudi dobički. Z njo in z obilnim izseljevanjem izobraženih nepovratno odhajajo znanje in mnoge ambicije. Privatizacija javnih služb zažira jedro socialne države. Na periferijo EU se – trenutno zaradi Janše, a trajno zaradi razvojnega zaostajanja – seli vsa država. Z vsemi temi odlivi izgubljamo elementarno suverenost, materialno in miselno. Osnovne impulze dobivamo iz Unije, ki je sama v krizi, naš svet se, internet gor ali dol, oži na zgolj slovenska obzorja. Zato še bolj uspeva negativna kadrovska selekcija in se še bolj spopadamo navznoter. V EU primerjalno capljamo na mestu in ostajamo pod njenim razvojnim povprečjem.

Smo dežela zapravljenih možnosti, zdaj na jasni prelomnici. Unija ni več garant demokracije v vsaki članici posebej, doma pa imamo nedemokratično oblast, in to sredi razdivjane epidemije in pred polno gospodarsko in socialno krizo.

Napetosti se kopičijo, a revolucije, splošnega upora ali česa podobnega ni na vidiku. Veliki pretresi so tudi dvorezni. Preostanejo mali koraki, nič manj dvorezni; lahko vodijo naprej, lahko pa so namenjeni zgolj ohranjanju statusa quo. Naš nas vleče v močvirje.

Osnovno vprašanje tega prelomnega časa se glasi: kako priti do boljše politike? Brez nje bomo ostali v začaranem krogu nesprememb, capljanja na mestu, vznikanja trdorokcev in obupno neizkoriščenih potencialov te dežele. Prvi pogoj za preboj je, da Janša trajno zgine s scene, sicer nas bo zrinil v diktaturo, državljansko vojno ali kolektivno norost. Ponavljamo, da SDS in zmerne politike kljub vsemu ne gre enačiti. Leva sredina ni briljantna alternativa, a v njenih mandatih možnost za izhod iz vrtenja v začaranem krogu vsaj teoretično obstaja. Tokrat še posebej, ker se je Janša tako zelo razgalil. Epidemijo je totalno zavozil, hkrati ruši ustavni red.

Kul ima resno priložnost, da ga odstrani. Zdaj se špekulira, da bo njegov mandatar Erjavec, ne pa Damijan. Z izstopom iz Janševe koalicije lahko ta politični rutiner stori nekaj v splošno in lastno korist, a scela je poosebljenje nenačelnosti, političnega računarstva, stagnacije. Kul, ki bi ga vodil ali Erjavec ali Damijan, sta dve povsem različni grupaciji. Damijana kot premiera res ne poznamo (in v toliko je tveganje), toda njegovi osnovni pogledi so vredni podpore, tudi mu ni vseeno. Erjavca pa poznamo preveč, da bi se lahko od njega nadejali izhoda iz tistega, kar Slovenijo tako duši – večnega vrtenja v krogu.

Kul z Erjavcem na čelu pomeni, da bi se Janša, če bi predčasno padel, zelo verjetno vrnil na oblast že na rednih volitvah. Na njegove norosti bi se do takrat pozabilo. Kul lahko predvidljivo težke čase in volitve preživi le, če bo na morebitni oblasti z dejanji pokazal drugačen obraz in nove kvalitete. Z Erjavcem na vrhu tega ne more. Potem je boljše, da Janša ostane do konca mandata. Škoda v tem primeru bo velika, a nekako jo bo pač treba popraviti.

Vsa zgrešena, zlasti v zadnjih dveh desetletjih zavožena samostojnost nam je zdaj v koncentrirani obliki epidemije in razsula ob njej prisolila zvenečo klofuto. Vendar ni nič dokončno odločeno. Če bo Janša ostal na oblasti, se bo treba do volitev, ki ga bodo zanesljivo pokopale, pač upirati. A močan pritisk javnosti na oblast bo enako potreben tudi, če ga zamenja Damijanov Kul. To je pogoj, da ostane skupaj in vsaj približno alternativen.

Ta pritisk je že pripomogel k nastanku Kula. Epidemija ga deloma zakriva, deloma pa dodatno ustvarja. Toda javnost se bo morala še bolj zganiti in si priznati: Slovenija prvič v svojem obstoju doživlja tako negotovost in možnost tako zelo različnih razpletov. Veliko huje in bolj negotovo je kot po krizi 2008, ki nas je skoraj zlomila. To pomeni, da smo se razvijali zgrešeno. Zato nas prehitevajo ali pa na veliko kupujejo naša podjetja države, ki jih radi gledamo zviška.

Ko govorimo o odporu javnosti, mislimo na anonimne nezadovoljne množice, na medije in intelektualno sceno. Tudi na desno, ki je z redkimi izjemami izgubila vsako distanco do janšizma. Čas je, da se angažirata obe. O nekaterih stvareh – elementarni socialnosti, demokraciji in okolju – lahko dosežeta konsenz že zato, ker status quo ogroža obe. Enako kot medije in pa gospodarstvo, ki ga janšizem uničuje kakor vse drugo, a topo molči.

Janša pa … Če bi ga bilo kaj v hlačah in če bi imel srce, bi rekel: Mea culpa, odstopam, oprostite mi.