»Dope on the table«

N'toko

4. 12. 2020  |  Mladina 49  |  Žive meje

Decembra 2018 so se policisti iz teksaškega mesta Tenaha v medijskem sporočilu pohvalili z novim uspehom v boju proti drogam. »Aretirali smo tri osebe, potem ko smo v preiskavi na domu odkrili marihuano, tablete, orožje in denar.« Objavo je pospremila tipična fotografija junaških policistov v bojni opremi, ki ponosno stojijo za mizo, polno zaseženega materiala. Vse je šlo po načrtu policijskih piarovcev, dokler niso spletni komentatorji začeli približevati »zločinskih predmetov«, ki so bili razstavljeni na mizi: ob dveh majhnih paketih marihuane in ročni pištoli so odkrili prazno steklenico vode, prazno embalažo za tablete in en bonbon Ferrero Rocher, pred njimi pa razprostrtih nekaj petdolarskih bankovcev v skupni vrednosti 70 dolarjev. Hitro je postalo jasno, da policisti niso aretirali nevarne mafijske združbe, ampak par zapohanih mulcev. Fotografija te policijske »trofeje« je takoj postala internetni mem, s katerim so se Američani norčevali iz policajev in njihove butaste vojne proti drogam.

Na ponesrečeno tiskovko teksaških policistov sem se spomnil prejšnji teden, ko je pred kamere stopil vodja ljubljanskih kriminalistov Stojan Belšak in novinarjem zmagoslavno razodel rezultate leto dni trajajočega lova na »mednarodno hudodelsko združbo, ki je prek naše države tihotapila ilegalne prebežnike«. Operacija je vključevala vse elemente policijskega šova – prisluškovanje, hišne preiskave, droge, aretacije … kriminalisti res niso šparali z besedami. Toda pogled na »mizo« je kazal bolj boren izplen. Preiskovali so namreč 12 osumljencev, ki naj bi ponujali prevoz od azilnega doma do italijanske meje in si pri tem v enem letu nabrali okoli 40.000 evrov premoženjske koristi (to je tri tisočake na glavo oziroma 250 evrov na mesec). Nobenega nasilja, nobenih ropov, nobenega orožja ... Saj ne da bi želeli gospodu Belšaku uničiti medijski dan, toda to res ni opis »dobro organizirane mednarodne hudodelske združbe«, to je opis posameznikov, ki so poskušali preživeti v azilnem sistemu s priložnostnim drobnim kriminalom. Več zasluži vsak srednješolski diler, predstavili pa so nam jih, kot da so Escobarjev kartel. Za bolj dramatičen učinek so na mizo položili še 500 gramov zasežene trave in navedli seznam držav, iz katerih so prihajali pretihotapljeni azilanti. »Iz Turčije, Iraka, Irana, Pakistana, Afganistana, Bangladeša, Somalije ...« Vidite, resnično mednarodna mreža!

V redu, ko imaš na mizi samo 70 dolarjev, moraš pač bankovce razprostreti kar se da na široko. Kot pa vemo iz ameriške izkušnje, takšne policijske tiskovke niso namenjene informiranju, ampak so kampanje za zbiranje sredstev. Višji uradniki se trudijo javnosti pokazati, da je njihov davkoplačevalski denar dobro porabljen, saj jih policija uspešno ščiti pred vsakovrstnimi »hudodelskimi združbami«. V ZDA se je za to medijsko strategijo prijel izraz »dope on the table« (»droge na mizi«) – izbereš si lahke tarče, jim pobereš nekaj drobiža, pokličeš novinarje in pred nevednim občinstvom zaigraš njihovega najljubšega filmskega detektiva, ki je ravnokar rešil svet. Ameriški policisti vedo, da vojne proti drogam ne gre jemati preveč resno – narkoindustrija bo cvetela ne glede na njihove operacije, saj je neizogiben produkt ameriških političnih odločitev doma in v tujini.

Evropa je ustvarila svojo različico vojne proti drogam – to je »vojna proti tihotapcem«. In tudi naši policiji je povsem jasno, da njene operacije v ničemer ne ustavljajo ilegalnih migracij, saj EU s svojimi politikami sama ustvarja tihotapsko industrijo. Več ko je ljudi odrezanih od vira preživetja in manj ko je legalnih poti v Evropo, večje je povpraševanje po ilegalnih prevozih. In nevarnejša je pot, višja je cena prevoza, s tem pa donosnost tihotapstva. Odkar se evropski policisti »borijo« proti ilegalnim migracijam, se je prevažanje migrantov spremenilo iz nekajmilijonskega posla v deset milijard vredno industrijo. In kot pri narkoindustriji so tisti višje na lestvici povsem integrirani v državne sisteme, aretirani pa so reveži na dnu lestvice. Slovenija se na primer močno zanaša na tihotapce, da razbremenjujejo njen kilavi azilni sistem – prevozi do meje so bili vedno ključna storitev Azilnega doma Vič, kar so tudi zaposleni, z direktorico vred, dobro vedeli. Trenutna gonja proti dvema varnostnikoma poteka le zato, ker je njihova skrivnost ušla v javnost.

Ne glede na vse to pa je strategija »dope on the table« slovenski policiji v zadnjih letih prinesla dodatnih 15 milijonov proračunskih evrov za varovanje meje, poleg 58 milijonov, ki jih že dobiva od EU. In kaj jim omogoča ta denar? Da desetine kriminalistov porablja drago opremo in nešteto delovnih ur za »odkrivanje« naključne skupine prevoznikov, ki so peljali vsega sto oseb in pri tem zaslužili manj denarja kot ga na dober vikend obrne vaški lokal. Tem osumljencem zdaj grozi do 15 let zapora – več kot pri nas dobijo morilci ali posiljevalci. Vse to uničenje človeških življenj nikomur ne prinaša več varnosti, prinaša pa policijske nadure in fototermine za karieristične uradnike.

Medijska izjava ljubljanskih kriminalistov res ni vredna drugega, kot da postane internetni mem. Toda podobno kot pri vojni proti drogam nam smešna neučinkovitost nekih državnih operacij zakriva srhljivo učinkovitost tistih, ki potekajo stran od oči javnosti. Medtem ko so ameriški šerifi lovili male dilerje po blokovskih naseljih, je CIA spodbujala globalno proizvodnjo drog in uvažala stotine ton prepovedanih substanc, da je financirala svoje ilegalne operacije od Nikaragve do Afganistana. Nič drugače ni v Evropi – medtem ko kriminalisti po azilnih domovih lovijo male prevoznike beguncev, EU financira in oborožuje paradržavne milice v njihovih izvornih državah, na mejah pa ustvarja nehumane razmere, ki delajo tihotapstvo nujno. Agencija Frontex je tako skupaj z našimi policijskimi enotami ustvarila popolnoma nezakonit deportacijski kordon od Italije prek Slovenije in Hrvaške v Bosno, kamor vrača begunce z uporabo ekstremnega nasilja in mučenja. Slovenska policija je hrvaškim policistom izročila več kot 25.000 ljudi, ki so jih ropali, pretepali, jih silili v ledene reke, jim v rane vtirali kečap, jih spolno zlorabljali s palicami … vse pod sponzorstvom EU. Dokazi policijskih zločinov proti človeštvu na balkanski poti so precej prepričljivejši od tistih, s katerimi se te dni šopirijo naši kriminalisti. Toda za zdaj se ni še nihče iz evropske hudodelske združbe znašel na zatožni klopi.