Kruh nad Ljubljano

Vlado Miheljak

11. 12. 2020  |  Mladina 50  |  Dva leva

»Velika večina pa, logično, le izhaja iz bele rase, saj je bilo tej rasi dano krščanstvo in s tem možnost duhovnega napredka. Tudi Jezus je bil bel. Z razlogom.«
— V partijskem biltenu SDS sporočajo, da bog ni le bel, ampak tudi plešast, in da z razlogom sliši na ime Ivan Janez.

»Pogledal SLO film Izbrisana na RTVSLO. Prikazovanje naše države, ki da je celo otroke ločevala od staršev, materam prepovedovala dojenje novorojencev, urednikom pa poročanje o tem, je vrhunska manipulacija. Sramota kaj plačujemo! Aja, to je umetniška svoboda, prispodoba, kot krvave mize.«
— Notranji minister in vrhovni filmski cenzor Hojs v kleni slovenščini o filmu Izbrisana (Twitter, 4. november 2020)

Vsak režim in vsaka doba imata svojega hojsa. Na enega od teh hojsov sem naletel leta 1983, ko sem prišel na študij v takratni zahodni Berlin. Ravno v tistem času se je nemška intelektualna in kulturna javnost navajala na novo klimo in šoke, ki jih je uvajala nova nemška oblast; pač Kohlova koalicijska vlada CDU-CSU skupaj s prebeglimi liberalci (FDP). Slednji so pred tem od leta 1969 do 1982 koalirali in kohabitirali s SPD, kar je Brandtovi in kasneje Schmidtovi vladi dolga leta omogočalo relativno udobno krmarjenje med interesi delojemalcev in delodajalcev. Ko je Kohl sestavil prvi kabinet, je v njem z ekscesnostjo izstopal notranji minister Zimmermann. Mož je nenehno izzival z grobimi in preračunljivimi provokacijami, ki niso bile značilne za takratno občevalno kulturo v nemški politiki. Tako se je proslavil z besedami, da je tudi »nenasilni upor oblika nasilja« in da je »varovanje osebnih podatkov dejansko zaščita storilcev«. Pa s serijo nestrpnih izjav o zdomskih delavcih in priseljencih. Retorika, ki je danes del vsakdanje politične govorice, takrat pa je bila tudi med konservativnimi krščanskimi demokrati redkost. A najbolj se je proslavil z intervencijami in izjavami o tako imenovanem novem nemškem družbenokritičnem filmu, ki je pred tem že žel svetovno slavo. Počilo je, ko je bil črno-beli film Herberta Achternbuscha Duh (Das Gespenst, 1982) označen za blasfemičnega. Namreč, v filmski pripovedi Jezus v nekem ženskem samostanu na priprošnjo mlade, spolno privlačne prednice stopi s križa in se z njo odpravi na pot po širni deželi (Bavarski), kjer se nenehno srečuje z bizarnostmi. In še huje, enkrat nastopa kot nekakšna S-M-podoba odrešenika, drugič spet kot kača. Zato je notranji minister Zimmermann, ki je bdel nad filmsko blagajno in moralo, odrekel filmu zadnji obrok dotacije (75 tisoč mark), kar je bila nenadomestljiva izguba za avtorski film. Argumenti so bili identični tistim, ki jih v teh dneh niza Hojs. Da ne mislijo več financirati negledanih in negledljivih »intelektualističnih igračkanj«, ampak le še filme, ki »pritegnejo široke množice«, kajti davkoplačevalci »ne želijo provokacije, ampak zabavo in sprostitev«.

Intelektualna in kulturniška javnost je bila zgrožena, saj si ni mogla predstavljati, da oblast ne izpolni svojih finančnih obveznosti in uveljavlja nekakšen »Lex Achternbusch«, samo zato, ker ji umetniški izdelek in njegovo sporočilo nista všeč. Češ kako si sploh drzne mešati v umetniško svobodo! No, Zimmermann je bil tipični politik CSU, stranke bavarskega gromovnika Straussa, ki jo je celo sestrska CDU prenašala s stisnjenimi zobmi. Kot številni drugi desni politiki je bil najprej član NSDAP, po vojni pa postal krščanski demokrat. In čeprav je bil bogaboječ katoličan, se mu je vseeno uspelo kar trikrat poročiti. Njegov retorični slog je bil primitiven, robat in brezkompromisen; bil je slepi vojak partije. Sam se je samovšečno označil za »bavarskega Prusa«. Moj berlinski prijatelj ga je označil za »Bayerntrampla«, kar je besedna igra (Bauerntrampel). Pač, kmetavza, prostaka, zarukanca iz Bavarske.

No, paradoksno pa je, da je ravno, ko je odmevala afera cenzure in dušenja družbenokritičnega nemškega avtorskega filma, na Berlinalu februarja 1984 sodeloval Karpo Godina iz socialistične Jugoslavije z režimskokritičnim filmom Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica (1982). Film, ki je bil prikazan v posebnem programu Panorama, je bil med kritiki deležen zelo pozitivnih ocen. Zaradi filmskih mojstrovin, pa tudi zaradi drznosti, ki so jo v Zimmermannovi Nemčiji zelo dobro razumeli.

Pravzaprav nič nenavadnega. Trideset let in manj po drugi svetovni vojni je jugoslovanska kinematografija, ne le črni val, ki mu je pripadal Karpo Godina, snemala družbenokritične filme o vsakdanjem socialističnem življenju in hrabro odpirala celo tabu teme o partizanstvu. V sedemdesetih letih so nekritične akcijske »partizanarice« že preglasile dileme vojne, strahu, poguma, dvojne nature likov in samega partizanskega gibanja.

Trideset let po osamosvojitvi Janšev mentalni svet sanja, da je treba postaviti na platno epopeje domovinske vojne in osamosvojitve. O. K. Vojna, velika ali žepna, je večna tema. A če že, je treba v seriji posneti tudi temne sence in madeže slovenske osamosvojitve. Denimo filmsko epizodo o tragično sestreljenem in potem grobo zamolčanem pilotu Toniju Merlaku, ki je hotel prebegniti na našo stran. Kruh, ki je takrat padal z neba nad Rožno dolino, nikakor ni bil božja mana, ampak tako rekoč svetopisemsko svarilo pred časom, ki ga prav te dni intenzivno živimo. In gotovo je nujno treba posneti tudi epizodo o bitki pri Medvedjeku. Tragična zgodba je nadvse filmogenična. Teritorialci v barikado ujamejo naključne potnike, balkanske tovornjakarje, avtobus bosanskih dijakov, ki so se vračali z maturantskega izleta v Španiji, osebne avtomobile družin z otroki, celo cirkus Medrano z divjimi zvermi. Po napadu letal je nekaj nesrečnikov pohabljenih, nekaj jih celo umre. Tudi bolgarska brata Plamen in Zaprian Dinčev. Krivdo nosi JLA, a nesporno je za smrt v prisilni barikadi, živem ščitu, odgovorna slovenska stran.