Pod masko

Janko Lorenci

11. 12. 2020  |  Mladina 50  |  Kolumna

Kolaboracija pomeni, da sodeluješ z nekom, s komer nikakor ne bi smel, ker to hudo škodi skupnosti. Pri nas se pojem povezuje predvsem z medvojnim sodelovanjem z okupatorji. A kolaborantstvo je živo tudi v današnji Sloveniji.

V razmerju do velike tujine je po svoje kolaborantska vsa naša tradicionalna politika. Ne gre za klasično kolaboracijo, ampak za mešanico spečanosti z lobiji, pridobivanja osebnih koristi, servilnosti, majhnega števila možganskih vijug in ideološke zanorjenosti (vse je treba privatizirati).

Rezultat vsega tega je vendarle »kolaborantski«. To bolj kot vse drugo potrjuje dogmatična in politikantska privatizacija, s katero smo tujini (tudi bistveno manj razviti od nas) razprodali ogromne dele gospodarstva, se tako razvojno pohabili, izgubili dobršen del suverenosti in med drugim tudi vse banke. Komisija in ECB sta v histeriji po grški drami v prav kolonialni maniri prenapihnili našo bančno luknjo, sanacijo bank smo morali zato divje preplačati.

Pri tem je posebej umazano vlogo odigral Janša. Šel je tako daleč, da je vabil v državo zloglasno trojko (ta je zlomila hrbtenico Grčiji in bi jo tudi nam, če bi postala naš prisilni upravitelj), tujini pa slikal položaj tako, kot da bomo vsak hip bankrotirali. S tem je podražil denar, ki smo si ga mukoma sposojali, hkrati pa dal kritje izsiljevanju komisije in ECB. Sekundiral mu je guverner centralne banke Jazbec, kasneje za to ovaden. Oba sta odigrala vrhunsko kolaborantsko vlogo v škodo domovine, ki jo menda ljubita.

Slabo desetletje pozneje Janša ponavlja vajo v še hujši obliki: vso državo rine v kaos in madžarski kalup in tako med drugim plačuje vajeništvo pri mojstru Orbánu. To je izdaja Slovenije, kakršno določa ustava in kakršno hoče večina prebivalstva.

Kolaboracija je težka beseda, a lahka v primerjavi z grožnjami janšizma. Janšizem Slovenijo duši, v epidemiji pa tudi dobesedno ubija. Zato smemo izraz uporabiti tudi za tiste, ki z janšizmom aktivno in zavestno sodelujejo. Janša v tretjem mandatu igra na vse ali nič in se je dokončno razgalil, z rušenjem ustavnega reda in ciničnim zlorabljanjem epidemije je iz grožnje in škodljivca postal nenamišljeni notranji sovražnik, nekakšen notranji okupator, sodelovanje z njim pa je izgubilo sleherno nedolžnost. To nam v zgoščeni obliki jasno govori katastrofalen potek epidemije, ta vedno očitnejši kaos, v katerem je edina stalnica surova polaščevalnost centra vlade. Karkoli si mislimo o opozicijski levi sredini, se pri njej, če bi bila na oblasti, političnega zlorabljanja epidemije ne bi bilo treba bati. Zdravstvena kriza bi bila zato blažja in tudi o kolaboraciji ne bi mogli govoriti.

Poglejmo nekaj primerov kolaboriranja z janšizmom. Najbolj kričeč je doma v vrhunski politiki – prestop SMC in DeSUS iz Šarčeve druščine, izrecno naravnane proti Janši, naravnost v Janševo koalicijo. Če so se stranki in poslanci sprva nekako še lahko izgovarjali, da niso mogli vedeti, kako destruktiven bo Janša, tega izgovora zdaj že dolgo nimajo. To lahko za silo še popravijo le z odhodom iz koalicije.

Globoke sledove že pušča tudi kolaboracija novega policijskega vodstva. Hojsovsko dokončno predelana policija bi bila osovražena, neučinkovita in politični instrument. Tako bi se še poslabšal odnos prebivalstva do države, po malem formiran tudi z odnosom do policije. Ta je za zdaj med drugim po zaslugi močnega sindikata šele načeta. Možnosti za popravni izpit kolaborantsko vodstvo nima, odšlo bo skupaj z Janšo.

To velja tudi za veliko večino nastavljencev, ki so pod novo oblastjo zamenjali ali pomagali spodnesti vodstva vrste ustanov, podjetij, teles. Med njimi se najde kak sposoben posameznik ali celo tak, ki se je žrtvoval, da na čelo ustanove ne bi prišel popoln nesposobnež ali mesar. Nekateri zgodnejši nastavljenci se lahko (ne zelo prepričljivo, janšizem je stara, znana firma) izgovarjajo, da niso vedeli, kako izrojena bo nova oblast. Praviloma pa so nastavljenci zvesto »naši«, manj sposobni kot predhodniki, vodljivi, stremuhi, debelokožci itd. Vsak tak nastavljenec ali človek, ki mu pomaga pri vzponu, pa se mora zavedati: kar počnem, ima tudi moralno razsežnost, del odgovornosti za tisto, kar z nesrečno Slovenijo počne vrh oblasti, nosim tudi jaz.

V to poglavje spada razvpiti primer Čander, nekoliko poseben v tem, da je mož sam po sebi uspešen založnik, da premore osebni šarm in ni kak trd janševec. Je pa vedno pletel kočljiva razmerja z različnimi oblastmi in iz ozadja vlekel kadrovske niti. Sposobno direktorico javne agencije za knjigo je pomagal spodnesti predvsem zato, da bi njen naslednik bolj stregel njegovi založbi. S tem se je pridružil kadrovskemu pogromu oblasti in prestopil meje dopustnega že zato, ker sam pripada kulturni sferi, ki jo ta oblast zavestno uničuje. V bistvu je izdal kulturo in naredil, človek knjige, škodo knjigi, zlasti pa svojemu dobremu imenu.

Ljudje z dvema ali več obrazi meglijo razliko med normalnim in nenormalnim, sejejo zmedo in večajo negotovost, to pa vedno ustreza trdorokcem. V času mask še zlasti. Med dvoličneži najbolj izstopa predsednik države. S svojo priljubljenostjo, visoko funkcijo in vztrajnim enačenjem vseh delov politike že dolgo veliko prispeva k temu, da Janša ostaja v igri. Tudi zdaj, v tem razsulu in krizi države, tako akutni in dobesedno ubijalski predvsem zaradi oblasti, še naprej žebra, da mora politika stopiti skupaj. Torej poziva k sodelovanju s politiko, ki žene deželo v brezno, k temu, kar počne sam – h kolaboraciji. Če je v zadnjem času pokazal nekaj kozmetične distance do Janše, lahko to pomeni kvečjemu, da pričakuje njegov skorajšnji konec.