Mesijeva vrnitev …

Vlado Miheljak

18. 12. 2020  |  Mladina 51  |  Dva leva

»V svetu, kjer veljajo realni podatki, ne pa tisti, ki jih vi lansirate ali pa jih berete v slovenskih medijih, Slovenija po nobenem kriteriju ni najslabša v spopadu z epidemijo.«
— Iz odgovora Janeza Janše poslancu Luki Mescu (DZ RS, 14. 12. 2020)

»Marcel Štefančič: Ali imamo najvišjo smrtnost na svetu, to namreč eni ponavljajo, drugi to demantirajo?
Luka Renko: Trenutno je smrtnost v Sloveniji najvišja na svetu.«
— Pobudnik portala Sledilnik covid-19 potrjuje podatek o slovenskem neslavnem rekordu (Studio City, 14. 12. 2020) »

Nikoli si nisem mislil, da človeka lahko spreletavajo taki občutki sreče pri obisku frizerja,“ #happiness #littlethings #safetymeasures #safetyfirst #stayhealthy #pahor #president #presidentpahor #slovenia“.«
— Ključno politično sporočilo predsednika republike državljanom v dnevih, ko beležimo svetovni rekord Slovenije v smrtnosti bolnikov s covid-19 ter Janševo intenzivno demontažo pravne države in demokratičnega reda

Kako absurdno! Ko je Karl Erjavec s sklonjeno glavo odšel z volilnega kongresa stranke DeSUS januarja letos, je to povzročilo veselje ne le v stranki, ampak tudi v širši politični javnosti. Ko se je po slabih enajstih mesecih z dvignjeno glavo vrnil na čelo stranke, je to povzročilo pravo navdušenje – te iste javnosti. A še večji paradoks je, da so se tega veselili »vsi« razen strankinih poslancev. Pravzaprav ti niti niso skrivali svojih motivov. Zahteva po odhodu iz koalicije je v primeru, če bi to pomenilo razpustitev parlamenta in predčasne volitve, zanje neznosna. Toliko jih že poznamo, poslance DeSUS namreč, da vemo, da imajo vsi neizmerno radi Slovenijo. A še rajši imajo svoje plače. No, te sebične, sprevržene preračunljivosti se Jurši in kameradom ni bilo treba na novo učiti, to so dolga leta vadili skupaj s svojim starim-novim predsednikom. Razočarali torej niso premeteni poslanci, ampak Erjavec, ki jih sili v spremembo ustaljenega mišljenja in ravnanja.

Ko je Jože P. Damijan objavil programska izhodišča in načrt aktivnosti Koalicije ustavnega loka (KUL), je po dolgih letih vzniknil projekt, ki lahko zaobide ozke strankarske, dnevnopolitične interese. Koncept in načrt je bil privlačen predvsem zato, ker je omogočal preseganje prestižnega boja strank, ki bi že v izhodišču naplavil stare probleme, zaradi katerih je ne nazadnje razpadla tudi Šarčeva koalicija. Namreč, če bi vse vabljene stranke v novo koalicijo vstopile z enako valenco in potenco, bi se morda izšlo. Vsekakor je pobuda KUL izhodiščno obetala več kot zgolj akcijski načrt zaustavitve Janše, čeprav bi bilo v tem trenutku tudi to dovolj. Žal pa se je hitro pokazalo, da je onkraj splošnega, deklarativnega pristanka več fig v žepih, kot je potencialnih udeležencev koalicije, ki naj bi ustavila sedanji destruktivni pohod Janeza Janše. Pač, navdušenje naslovljencev očitno ni pristno; je zaigrano (očitek tokrat še najmanj velja za Levico). Malo po malo so prihajale na plano drobne, a zlobne in preračunljive pripombe potencialnih koalicijskih partnerjev, ki so letele na potencialnega mandatarja Damijana. No, dokončno pa je postalo jasno, da iz vsega skupaj zelo verjetno ne bo nič takrat, ko so poslanci strank, ki bi naj omogočile obrat (DeSUS in SMC), koalicijsko disciplinirano, sicer pa brezglavo, nerazsodno glasovali za zakon o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski v letih od 2021 do 2026. Ta poslanska tipka norosti je pokazala, da je verjetnost za odmik od Janše majhna, predvsem pa je pokazala, da na take poslance, če bi že prestopili, ne more računati nobena resna, razvojno in socialno naravnana koalicija.

Ko pa je ne samo Erjavec sam, ampak tudi večji del potencialne koalicije nakazal, da je prav on favorizirani kandidat za premiera nesojene koalicije, je postalo jasno, da kakorkoli je stanje v zvezi z Janševim režimom dramatično, v glavah levosredinske opozicije še ni dojeto kot dovolj resno. Razumljivo, Erjavec nima realnih predstav o svojih zmožnostih in potencialih. Partnerji pa se njegovih omejitev dobro zavedajo. In ga ravno zato volijo. Kajti tak kot je, v primeru uspešnega rušenja Janševe koalicije, ne spreminja razmerij med opozicijskimi strankami, ampak jih zgolj postavi na izhodiščni položaj. Drugače rečeno, Erjavec ne ogroža svojih potencialnih partnerjev, Damijan pač.

In tako demokratična javnost v teh težkih časih ne more na nikogar zares računati. Večina nadzornih institucij je že pod Janševim nadzorom. Mediji sicer še dihajo »na škrge«, a bodo zdaj zdaj obglavljeni. Varuh človekovih pravic namesto kritične akcije v skladu z definirano vlogo in pooblastili izvaja nekakšno pastoralo in stresa puhlice, s čimer se latentno postavlja v bran Janševi avtoritativni preobrazbi dežele. Kaj pa Pahor? Predsednik republike v dneh, ko padajo rekordi umrljivosti bolnikov s covid-19 ter smo v samem svetovnem vrhu in ko Janša, s katerim se, kot vselej poudarja, »odlično razume«, izvaja kulturno, kadrovsko, ideološko, notranjepolitično in diplomatsko revolucijo, kot ključni dogodek tedna pošilja prek Instagrama urbi te orbi selfije z bebavimi ključniki in komentarjem, da mu je uspelo rešiti hudo človeško in civilizacijsko stisko: poskrbeti za frizuro. Lahko izrazimo gnus ali pomilovanje. Lahko tudi odmahnemo, češ, »bolnik!« ali »bebec!« Ne bo pomagalo. Bolj primerno je zato spomniti, da je Pahor izvoljen predsedniški kandidat SD, do katerega ne stranka ne njegova predsednica nista zmožni nujne kritične distance.

Zato, žal, alternative ni. Če se skušamo rešiti Janševega režima, preden zleze v vse pore družbe in države ter na dolgi rok ne bo več premagljiv, je pač treba, s cmokom v grlu, sprejeti Erjavca. Grenko spoznanje za političnega moralista.