Kdo diktira ukrepe?

N'toko

18. 12. 2020  |  Mladina 51  |  Žive meje

Mediji nam vsak dan predstavijo vrtoglavo količino analiz, ki iščejo odgovore na uganko koronavirusa. Kakšni ukrepi so smiselni? Kdo ima odgovore? In vsak dan se pod žarometi znajde nova država, ki da je odkrila pravi model in zaobšla moreče zapiranje v domove. Najprej je bila Švedska tista, ki naj bi s teorijo čredne imunitete prevarala virus. Nato smo očarano zrli v fotografije polnih singapurskih supermarketov, kjer »niso nič zapirali«. Danes zaljubljeno občudujemo novozelandsko premierko, ki je ubila virus s svojo karizmo. A med vsem tem razumljivim iskanjem izhoda se v diskusijah še najmanjkrat pojavi država, ki ji je dejansko uspelo 1,4 milijarde ljudi pripeljati iz koronamore. Nobenega govora ni o »kitajskem modelu« reševanja krize – če pa ga že kdo omeni, je to ponavadi z mero vzvišenega prezira: »Ah, tam so imeli avtoritarne ukrepe …«

Sem in tja seveda najdemo tudi kak bolj poglobljen prispevek o dosežkih kitajskih epidemiologov, a so vse koristne lekcije utopljene v protikitajskem cinizmu. Tako sem zadnjič zastrigel z ušesi ob odlični oddaji Radia Slovenija, ki pa žal ni mogla brez zaključka dopisnika Uroša Lipuščka: »Kitajska je avtoritarna država, takšnih ukrepov si ne moremo predstavljati v svobodoljubni Evropi.« Prav nenavadno je bilo poslušati dopisnika iz odprte Kitajske, ki v karanteni zaprtim Slovencem pojasnjuje, kako svobodni smo. A nismo vendarle mi tisti, ki še vedno živimo pod policijsko uro, medtem ko se v Wuhanu zabavajo na velikih festivalih? Kaj točno nam hočejo povedati opazovalci, ki tudi pri boju proti epidemiji vztrajno poudarjajo hladnovojno delitev na »avtoritarne« in »demokratične« države?

Če preusmerimo pogled na Slovenijo, se nam hitro razkrije neproduktivnost okvira »demokracija proti avtoritarizmu«. Soočeni z vprašanjem, zakaj naša vlada tako neuspešno zatira virus, lahko namreč odgovorimo le na dva načina: ali Slovenija ni dovolj avtoritarna, da bi uveljavila potrebne ukrepe, ali pa njeni prebivalci še nismo dovolj zreli za demokracijo, da bi ukrepe izvajali prostovoljno. V obeh primerih smo v riti. A če nam je virus kaj razkril, je to dejstvo, da so v krizi evropske države še kako avtoritarne. Ko je število obolelih ušlo iz rok, so vse po vrsti uporabile enake totalitarne strogosti kot Kitajska – protivirusni pendreki so letos peli od sproščenega Madrida do svobodnjaškega Pariza in hipsterskega Berlina. In kljub temu se število okužb povečuje. Je torej skrivnost kitajskega uspeha res v tem, da so tamkajšnje oblasti brutalnejše od naših?

Morda pa razlika ni v tem, koliko represije izvajajo oblasti, ampak nad kom vse jo izvajajo. V primerjavi s Kitajsko so se zahodne države namreč bistveno dlje prilagajale zahtevam kapitalistov. Že drugič zapored so čakale z zapiranjem, dokler ni lockdown postal neizogiben, nato pa so ga uvajale zmedeno in selektivno – ena merila za proizvodne hale, druga za trgovine, tretja za frizerje … Zmeda je izvirala iz lobiranja gospodarstvenikov, ki so vsak po svoje izsiljevali čim lažje delovanje njihovih panog – idiotizem, zaradi katerega so na koncu ceno plačali vsi. Kapitalistom sicer ne moremo zameriti, da gledajo le na svoje posle, vsekakor pa lahko zamerimo vladam, da ne zmorejo uskladiti kapitalskih interesov niti toliko, da bi zagotovili preživetje sistema. In ker država ni zmogla zajeziti virusa v sferi gospodarstva, se je toliko agresivneje spravila na svoboščine ljudi v javni sferi.

V nasprotju z našimi pa kitajske oblasti nimajo le vzvodov represije nad delavci, ampak tudi nad domačimi kapitalisti. Medtem ko nas je Počivalšek priganjal na delo, dvigal telefone kolegom iz gospodarstva in poskušal prilagajati epidemiološke ukrepe na njihove potrebe, je Partija odločala o daljnoročnih prioritetah države kot celote in temu prilagajala ekonomijo. Pri tem je seveda delala napake, se odzivala prepozno in lagala javnosti, toda leto po izbruhu krize je postalo jasno: kitajske oblasti so ljudi zaprle v karanteno, da so izvrševale plan, evropske oblasti pa zato, ker plana niso zmožne izvršiti. Kitajska danes nima drugega vala, ker je žrtvovala turizem (potniki morajo še vedno za 12 dni v drago karanteno), ker je regijske industrije podvrgla dragim lockdownom in ker je vložila neštete milijarde za reorganizacijo zdravstva in javnega življenja nasploh … Skratka, nekateri dobički so bili žrtvovani, da je celoten sistem preživel. Za primerjavo poglejte zadnji teden v slovenski politiki: minister za gospodarstvo spodkopava ministra za zdravstvo, da bi odprl nekaj trgovin, minister za obrambo pa poskuša iz kriznega proračuna izžeti denar za orožarske posle. Medtem imamo prebivalci prepoved gibanja kamorkoli, razen na šiht. Res je čudovito to življenje v demokraciji!

No, smo pa vsaj prišli do definicije »avtoritarnega modela« obvladovanja krize: avtoritarne so očitno tiste države, ki si drznejo ukazovati tudi kapitalistom, svobodne pa so tiste, ki dovolijo kaotičnim bitkam za profite, da odločijo o naših usodah. Ni nam treba glorificirati kitajskega državnega aparata (ki je pod neoliberalnimi reformami velike kose svojih zdravstvenih in socialnih zmogljivosti žrtvoval trgu), da bi nas kitajsko reševanje krize podučilo o nujnosti planskega delovanja. Kajti nič drugega kot plansko prestrukturiranje zdravstvenih, energetskih in infrastrukturnih sistemov nas ne bo rešilo pred sodobnimi krizami, prizadevanje za kratkoročnimi profiti posameznih industrij pa nas bo vse pobilo! Nezmožnost zahodnega kapitalizma, da načrtuje karkoli onkraj plenjenja, je verjetno znak, da se je ta sistem izpel.

Evropske oblasti, ki niso zmožne ukrotiti niti lokalnih turističnih baronov, so se v svoji ošabnosti odločile plansko gospodarstvo imenovati »avtoritarizem«. A za evropske delavce, ki sredi epidemije garajo v trgovinah in proizvodnih halah, ki spreminjajo svoje domove v podaljške pisarn in učilnic in ki z bicikli vozijo pakete od ene karantenske hiralnice do druge, je avtoritarizem že tu. Sodobna Evropa jim ponuja vso represijo in nadzor kitajskega produkcijskega sistema, a brez kančka upanja na boljšo prihodnost. Zato pustimo Kitajcem njihove boje. Dejstvo, da se bomo v Sloveniji lahko pred prazniki na vrhuncu epidemije spet gužvali v nakupovalnih središčih in povečevali število nepotrebnih smrti, ne pomeni, da živimo v svobodoljubni državi. Prav nasprotno – očitno živimo v diktaturi med sabo razglašenih kapitalistov.