Palmina

Heni Erceg

18. 12. 2020  |  Mladina 51  |  Hrvaška

Kakšna država je vendar to? V njej zaradi razčlovečenosti vladajoče elite, zaradi neupoštevanja opozoril uglednih znanstvenikov, zaradi zanašanja na mnenje partijskih »strokovnjakov«, zaradi zlikovcev na oblasti, odgovornih, da se je Hrvaška znašla na prvem mestu po številu okuženih v Evropi, vsak dan umre približno za avtobus bolnikov s covid-19. Kakšna država je vendar to? Njen predsednik najbolje govori, kadar molči, a molči le redko, večinoma blebeče, še največ o Bosni, njene državljane ponižuje, kadar le utegne, in tako je – ta um velikega politologa – spet ugotovil, da državljansko BiH lahko prištejemo med neuresničljive sanje, da imamo najprej nacionalno državo in šele potem državljansko, da pa iz te moke ne bo kruha, vse dokler so Hrvatje v BiH »ogroženi« in v neenakopravnem položaju s pripadniki drugih narodov. Z odvratno prispodobo, da je »najprej treba uporabiti milo, šele potem parfum«.

Najprej pripadniki naroda in šele nato državljani, in to takrat, ko bo on odločil, da so izpolnjeni pogoji za državljansko BiH. Potem pa se je na vso moč čudil, ko so iz Sarajeva prišla temu primerna sporočila o njegovem šovinizmu in brezobzirnem, nenehnem vmešavanju v ureditev sosednje države. Bi pa bila njegova dolžnost, na primer, udeležiti se sestanka v Bruslju, vendar tja ni hotel, kot zamenjavo za bolnega premiera je poslal svojega slovenskega tovariša Janeza Janšo, da bi tam zastopal interese Hrvaške in mimogrede česnal o Georgu Sorosu. Ta naj bi bil sovražnik človeštva, saj s svojim denarjem podpira neodvisne medije in liberalno demokracijo, s tem pa škoduje urejenim državam, kot si jih predstavljajo slovenski in hrvaški desničarji.

Kakšna država je vendar to je tudi naslov filma, zelo nedolžne humoreske o skupini upokojencev, ki ukrade krsto s posmrtnimi ostanki pokojnega predsednika Franja Tuđmana; na predvajanje tega filma so nekega večera prejšnji teden čakali zvesti naročniki Hrvaške televizije. In pričakali drug film, ker je bil napovedani tik pred zdajci in brez pojasnila umaknjen s programa. S tem je bila povezana prava drama, ki se je tistega dne odigrala med urednikom HRT in sestavljavcem filmskega programa, saj je ta stvari pozabil preveriti v koledarju hrvaških svetnikov in je tako spregledal, da je tisti, katerega krsto v filmu kradejo penzionerji, umrl prav na dan predvidenega predvajanja filma. Seveda je glavni urednik te propagandne izpostave HDZ telefoniral premieru, ta pa je s hripavim glasom iz samoizolacije na podstrešju svojega trinadstropnega stanovanja zgroženo jecljal, ali so normalni, da mislijo na obletnico smrti »tvorca sodobne Hrvaške« predvajati nekakšno norčevanje iz njegovih kosti. Sploh pa: Kakšna država je vendar to … je kriknil premier in treščil slušalko na vilice.

Res, kakšna država je vendar to? Država, v kateri neki gospod Miloš, povratnik iz Nemčije, v svoji rodni vasi nekje nad Splitom meni nič tebi nič s spomenika v središču naselja hladnokrvno sname ploščo z imeni braniteljev, ki so padli v zadnji vojni, jo položi na tla za spomenikom, odide domov, vzame cement in na mesto odstranjene plošče postavi in zacementira drugo. Zjutraj so vaščani imeli kaj videti. In prebrati. Bila so imena padlih v NOB od leta 1941 do 1945. Šestindvajsetih vaščanov, žrtev fašističnega nasilja. Vsa zapisana na obnovljeni izvirni plošči s spomenika padlim v drugi svetovni vojni, ki ga je leta 1964 odkril prav oče gospoda Miloša. In ki je na tem mestu stal do leta 1990, ko so prišli barbari in tu z dinamitom, tam s kladivi uničili nekaj tisoč takšnih spomenikov. Miloš se je po vrnitvi iz Nemčije lotil iskanja izvirne plošče, vso počrnelo našel za šolo, jo odnesel domov, popravil, očistil in vrnil na spomenik. Branitelji, policija, državno tožilstvo … pa so planili na noge.

No, gospod Miloš je priznal »zločin«, izvirno ploščo so spet odstranili in na njeno mesto postavili tisto novejšo, »zločincu« pa je komaj uspelo izboriti si nazaj staro ploščo z imeni partizanov in žrtev fašizma, med katerimi so bili tudi trije člani njegove družine.

Kakopak vaščanom Župe ne moremo očitati, da so ravnali neskrbno in razsipno, saj niso vrgli v zrak celotnega spomenika antifašistom, ampak so ga samo domiselno prekrojili, odstranili so eno ploščo in pritrdili drugo, pri čemer prve niti niso vrgli v smeti, samo skrili so jo, dokler je ni gospod Miloš našel. Ali bo zdaj odgovarjal zaradi prekrška, je popolnoma nepomembno, ker je bilo njegovo dejanje tako ali tako vnaprej obsojeno na propad, kljub temu pa je bilo dejanje poguma in izraz nezadovoljstva z brisanjem zgodovine in divjaškim nespoštovanjem enih žrtev zaradi poveličevanja drugih. Vsekakor so imeli v mestecu razlog za zabavo, poleg tega smo dobili še en odgovor na vprašanje: Kakšna država je vendar to?

To je država, v kateri je nekoč davno živela mlada Palmina Piplović. V Splitu, kjer je njena družina veljala za premožno in je imela veliko posest na obronkih Marjana. Toda Palmina se je odločila, da se pridruži antifašističnemu boju, opravljala je nevarne naloge kurirke za zveze s partizani zunaj okupiranega Splita. Nemci so jo ujeli in obesili na obcestni drog kot še veliko drugih antifašistov. Pri rosnih 23 letih. Po vojni je družina Piplović mestu podarila veliko zemljišče, na njem so postavili otroški vrtec in ga poimenovali po njihovi mali Palmini. Potem pa so prišli »osvoboditelji«, vrtec preimenovali in ubili spomin na mlado herojinjo, predlog, da bi se njeno ime vrnilo v spomin Splitčanov, pa vsakič, ko se pojavi, doživi ostro nasprotovanje. Vse to so zgolj naključne podrobnosti, povezane s temeljitim prekopavanjem kosti antifašistov, brisanjem spomina, revizijo resnice. In skromen odgovor na vprašanje: Kakšna država je vendar to?