Ali me mora biti sram?

Maja Novak

18. 12. 2020  |  Mladina 51  |  Ihta

Leta 1978 smo. Osemnajst jih štejem in sama se potikam po Parizu. V žepu imam 20 frankov, ki mi jih je odštel oče, preden me je, da bi lahko v miru delal, zjutraj nagnal raziskovat. Dvajset frankov ni bogastvo, z njimi je mogoče kupiti le vstopnico za kino ali croc monsieur in pivo, zato se v glavnem res samo sprehajam. V parku Jardin de Luxembourg k meni pristopi simpatičen plavolasec, najverjetneje študent, in nepopisno prisrčno vpraša: »Oprostite, gospodična, ali mi dovolite, da se pogovarjam z vami?« Kar, kar, miško, če obljubiš, da boš še naprej tako srčkan. »Od kod ste?« Iz Jugoslavije, povem. Miškov »Olala!« zveni nadvse frankofonsko. V njem je mogoče zaznati začudenje (ali Jugoslovani sploh smejo izza železne zavese?), morda tudi ščepec zgroženosti, vseeno pa onkraj slehernega dvoma tudi spoštovanje.

To so bili časi, ko nisi bil v zadregi, kadar si moral povedati, kje si doma. Pa danes? Čedalje pogosteje se zalotim, da mrmram molitvico, parafrazo judovskega vica iz časov arabsko-izraelske vojne, ki se v moji priredbi glasi: O, bog, če že moram živeti v banana republiki z diktatorjem na čelu, zakaj ne morem živeti na Karibih? Tam imajo vsaj vreme.

K temu razmišljanju me je spodbudil zapis prijateljice na Facebooku, v katerem je kategorično zavrnila možnost, da bi se sramovala zaradi tujih dejanj, s katerimi sama nima ničesar. Katera dejanja in čigava ima v mislih, ni natančneje opredelila, a ker je zapis nastal v dneh po zloglasnem pismu Janeza Janše o domnevno napačno uporabljanem ali napačno razumljenem pojmu pravne države, si je objavo najbrž marsikdo razlagal kot odziv na blamažo, ki nam jo je predsednik vlade zakuhal v srcu Evrope. Prijateljici moram delno dati prav. Koncept kolektivne krivde zaradi dejanj oblasti so po drugi svetovni vojni preizkusili že v Nemčiji, pa se nekako ni obnesel. Ali se moram sramovati, ker moja država proti moji volji čedalje bolj drsi v zadušljivi objem višegrajske skupine, ker Janša v svet pošilja poslanice, s katerimi blati sodržavljane, in čestitke ljudem, ki niso zmagali na volitvah, ker je zaradi odprave proračunskega financiranja STA na nas postala pozorna vsa svobodi medijev naklonjena Evropa, ker vlada pod silno tankim premazom legalnosti na način, kakršnega v zgodovini kulturnega ministrstva še ni bilo, jemlje status svobodnjaka tistim, ki jezikajo proti njej, ker je Slovenija v EU glasovala proti podelitvi nujne humanitarne pomoči Palestincem, da je nato Janša smel odrepljati na obisk v eno najbolj totalitarističnih držav na Bližnjem vzhodu, ker časnik stranke na oblasti objavlja rasistične »satire«, ker je Slovenija zaradi neučinkovitih vladnih ukrepov v boju proti covid-19 in nesposobnosti komuniciranja z državljani po številu umrlih zaradi nove kuge med vodilnimi v svetu, ker ...? Z vsem tem resnično nimam nič, in ko bi bilo po mojem, bi bilo drugače.

O, bog, če že moram živeti v banana republiki z diktatorjem na čelu, zakaj ne morem živeti na Karibih? Tam imajo vsaj vreme.

Vseeno pa me čedalje močneje prežema občutek, da brez trohice kolektivnega zardevanja ne bo šlo. Bojim se, da zagatnega vzdušja, ki je zavladalo po Janševem prevzemu oblasti, ne bo mogoče pregnati, če se v Slovenijo izza meja ne bodo nenehno upirali kritični pogledi. Navsezadnje je tudi naciste z oblasti strmoglavila šele tuja intervencija, oborožen boj zaveznikov proti nacistični Nemčiji namreč. (Res ne vem, zakaj se mi ob razmišljanju o današnjih časih kar naprej utrinjajo asociacije na Nemčijo po letu 1933 – morda res samo zato, ker na mojem najljubšem televizijskem kanalu zadnje čase prav nadležno predvajajo samo še dokumentarce o Hitlerjevem vzponu, preganjanju Judov ali drugi svetovni vojni.) Če kaj, se je v mesecih po Šarčevem odstopu spet enkrat pokazalo, kako krhka stvar je demokracija in kako bi njeni mehanizmi, če zgolj malo pretiravamo, lahko vodili tudi v nekaj, kar je njeno nasprotje. Trenutno se dozdeva, da si sme vlada privoščiti prav vse; za zdaj še pod krinko zakonov, predpisov, protikoronskih ukrepov in kar je še takega, a kako dolgo se bo še trudila zavijati svojo samovoljo v okrasni papir legalnosti? Kaj bi se zgodilo, ko bi, denimo, v Sloveniji na lepem postala dovoljena le ena stranka ali ko bi se Janša po naslednjih volitvah odločil, da jih ne bo upošteval, češ da so (znova) »ukradene«? Državljani bi bili nemočni. Na kršitve demokracije se tako rekoč ne bi mogli odzvati z demokratičnimi sredstvi. Ne sami. Zato je sreča, da se oblastniki kljub vsemu še megleno zavedajo, da nismo otok, temveč del mednarodne skupnosti, in da jih čedalje glasnejša graja mednarodnih institucij ter tujih medijev, ki je je deležno njihovo početje, kljub vsemu morebiti še brzda, da v svoji samovolji ne posežejo predaleč. Znašli smo se v položaju, ko svojih sporov in razprtij ne moremo reševati v peskovniku; če naj se otroška igra nadaljuje, je nujno na pomoč poklicati kakega očeta ali mamo.

In potem je človeku seveda nerodno. V prsih me stiska ob misli, da si tam onkraj meja morda mislijo: »Vsi Slovenci so taki! Rasistični, ksenofobni, ljudje, ki niso sposobni prisluhniti ničemur razen lastnemu glasu in ki jim najbolj ustreza, če jim vladaš s trdo roko.« Stiska me ob misli, da opazovalci naših nečednosti morda menijo, da sem si oblast, kakršno imamo, tako ali drugače zaslužila. Tolaži me samo zavest, da poznam kar nekaj posameznikov iz držav z avtoritarnim režimom, ki ne trobijo v isti rog z oblastmi, ki se jim po svojih pičlih močeh celo upirajo in ki nikakor niso »taki«, kot bi se zdelo, če bi na prebivalstvo njihovih domovin zrli kot na homogeno maso. Upam, da se tudi oni zavedajo, da nisem »taka« in da ni prav, da me trenutne razmere v državi obremenjujejo z občutkom nekakšne krivde ali sramu. Nisem nekakšna arhetipska Slovenka, sem samo človek, ki misli tako kot nekateri in drugače kot drugi – do tega imam pravico in podobno kot moja prijateljica zavračam možnost, da bi me metali v isti koš s tistimi, katerih dejanja so morda graje vredna. Navsezadnje ne kaže pozabiti, da tudi Nemci niso bili vsi nacisti.