18. 12. 2020 | Mladina 51 | Ihta
Ali me mora biti sram?
Navsezadnje sem samo posameznica
Leta 1978 smo. Osemnajst jih štejem in sama se potikam po Parizu. V žepu imam 20 frankov, ki mi jih je odštel oče, preden me je, da bi lahko v miru delal, zjutraj nagnal raziskovat. Dvajset frankov ni bogastvo, z njimi je mogoče kupiti le vstopnico za kino ali croc monsieur in pivo, zato se v glavnem res samo sprehajam. V parku Jardin de Luxembourg k meni pristopi simpatičen plavolasec, najverjetneje študent, in nepopisno prisrčno vpraša: »Oprostite, gospodična, ali mi dovolite, da se pogovarjam z vami?« Kar, kar, miško, če obljubiš, da boš še naprej tako srčkan. »Od kod ste?« Iz Jugoslavije, povem. Miškov »Olala!« zveni nadvse frankofonsko. V njem je mogoče zaznati začudenje (ali Jugoslovani sploh smejo izza železne zavese?), morda tudi ščepec zgroženosti, vseeno pa onkraj slehernega dvoma tudi spoštovanje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.