Občutja 2020

Janko Lorenci

23. 12. 2020  |  Mladina 52  |  Kolumna

Leto 2020 je bilo slabo leto, sodeč po prevladujočih občutjih. Če odmislimo sebe, ljudi, je glavni krivec za to virus. Vse se je vrtelo okoli njega, zavladal je našim dejanjem in čustvovanjem. V koktajlu emocij, v katerem plavamo, je nekaj čustev potisnil v ospredje.

Epidemija nas je pahnila v osamljenost. Ne vseh, tudi ne vseh enako. Gorje osamljenim revežem, gorje tistim, ki so zaprti v nesrečne družine ali v spodletelo razmerje s partnerjem. A vendar si zdaj bolj sam, tudi če živiš v veliki srečni družini ali s kom, ki ga imaš rad. Bistvo virusne osamljenosti doumeš počasi – to je tudi ali predvsem izguba možnosti, ki si jih prej imel, zdaj pa so ti odtegnjene, nedostopne. Osamljen si, ker ne moreš na koncert, ne moreš skočiti na morje, srkati kave in gledati ljudi, ki mrgolijo okoli stojnic na tržnici, ne moreš čvekati, objeti, trepljati, kolesariti v veselih tropih, dvigniti kapo in se rokovati z nekom, za katerega si pozabil, kako mu je ime. Velike večine teh možnosti nisi izkoristil, ampak bile so in so pomenile, da si del živega, povezanega, utripajočega sveta. In če si kolikor toliko normalen, se pred korono drugih ljudi, znanih in neznanih, nisi bal. Zdaj se malo bojiš še žene, ki se vrne iz trgovine, še s sinom ali prijateljem si upaš govoriti le na daleč.

Zato seveda hrepeniš po nekdanji normalnosti, po utripanju in sprejemanju neštetih živih, ne zgolj virtualnih impulzov, ki si jih vede in nevede nenehno dobival z vseh strani, zdaj pa jih ni. To hrepenenje po starem, nekoč normalnem je izmuzljivo, bojiš se, da se ne bo uresničilo, in upaš, da se bo. Odganja ga tudi zavest: v sedanje stanje nas je spravilo prejšnje stanje, prejšnja normalnost, torej še zdaleč ne idealna. Nazaj tako ne smeš, sedanjost je nemogoča, prihodnost je lahko še bolj črna. Še ob hrepenenje smo.

A dominantno čustvo leta je strah, pomešan s tesnobo, negotovostjo, zmedo. Virus je prinesel elementarni, prvinski strah za življenje, strah pred smrtjo. Ko je bil še popolna neznanka, so se bali vsi. Ko se je o njem vedelo nekaj več, se je strah zdiferenciral in porazdelil, več ga je ostalo pri starejših, bolj ogroženih, manj pri mlajših, varnejših. To vpliva tudi na vedenje enih in drugih. Strah se je gibal v valovih, v glavnem v sozvočju z valovi epidemije. Po prvem valu se je polegel in poleti skoraj izpuhtel, jeseni se je, skupaj z množenjem okužb in smrti, vrnil in deloma oslabel, deloma pa se okrepil.

Spreminjal se je tudi drugače. Ko se hudega, dominantnega strahu za silo navadiš, pridejo manjši, izrinjeni ali na novo ustvarjeni strahovi. Mnogi, ki jih več ne muči prvinski strah za življenje, so zdaj v strahu, da bodo izgubili službo, da ne bodo preživeli, ker ne smejo frizirati, igrati, pisati, muzicirati, pošiljati otrok v šolo … Pri vseh se na površje znova pririnejo nešteti individualni strahovi. Primarni strah in mnogi derivatni strahovi, povezani z virusom, bodo ostali, dokler ne bo cepiva in zdravila. Kak bo ostal tudi potem.

Strah se prepleta s še enim močnim čustvom – jezo. Usmerila se je predvsem proti oblasti in njenim podaljškom. Rasti je začela po prvem valu, ko je virus dozdevno miroval, oblast pa je že mrcvarila in strahovala. Zato so se petkovi protesti nadaljevali. Z jesenjo se je jeza stopnjevala, ker je bilo vedno bolj očitno, kako zelo je oblast samopašna in polaščevalna, v isti sapi pa popolnoma nesposobna, da bi ukrotila epidemijo.

Ki jo najbrž celo hoče – kako si drugače razložiti, da vlada (Janša) zdaj, ko so vse številke o epidemiji še grozne in ko se druge države z bistveno boljšimi podatki zapirajo, uvaja sprostitve, ki bodo nujno prinesle dodatne smrti in okužbe. Če epidemije ne bi bilo, bi Janša bistveno teže dušil demokracijo. Zato jo je vzel za zaveznika. Tam na vrhu sedi mala pošast, ki v krčevitem boju za politično preživetje ravna po logiki: ohranim izredno stanje, bolezen, zmedo in zmagam – ali pa naj bo za mano potop. Igra z ljudstvom je do skrajnosti cinična: strah pred smrtjo, trpljenjem in stiskami zaradi virusa hladnokrvno zlorablja za svoje rabote, vedoč, da se ljudje iz strahu zase, zaradi odgovornosti do drugih in splošne zmede v takem izrednem, nenormalnem času zlepa ne bodo dvignili v množičen protest. Strah se tako druži z občutkom ponižanja in nemoči, poteptanega dostojanstva. To je občutje, ki se ga tisti z obilnejšim emšem spomnimo iz prve polovice osemdesetih let, ko je razpadala Jugoslavija – oblast je bila še razmeroma močna in nasilna, hkrati pa butasta, jalova, izgubljena, polna norih potez in domislic. Vse je drselo v kaos in razsulo, ozračje je nihalo med jezo, otopelostjo, negotovostjo, strahom. To je mučen spomin, mučna primerjava s sedanjostjo, toliko bolj, ker se pred nami ne riše osvobajajoče vrenje druge polovice osemdesetih.

Če damo omenjena štiri čustva na tehtnico, bi rekli, da smo v letu 2020 preveč hrepeneli po starem, s premalo domišljije lezli iz osamljenosti, se preveč bali – in bili, kot nam je, star več kot 90 let!, govoril Stephane Hessel, premalo jezni. Premalo jezni na mrcvarjenje oblastnih primitivcev in kolaborantov, na nealternativnost opozicije, na lastno ohromelost, na to, da ne vidimo ali nočemo videti, da grda in nevarna epidemija zakriva še veliko gršo in nevarnejšo sliko dogajanja v družbi.

Posledica tega dogajanja je tudi tistih dva tisoč nesrečnih ljudi, ki so že umrli, in tisoč ali dva tisoč tistih, ki jih smrt zaradi covid-19 še čaka. Pol teh ljudi bi ostalo živih, če na vrhu ne bi sedela pošast, ki ima ljudstvo za žeton v svojih igrah za moč in denar. Ker ne moremo upati, da ga bo kdaj, magari starega in onemoglega, grizla vest, upamo, da mu bo vsaj sojeno.