Kdo je tu nor?

Vlado Miheljak

30. 12. 2020  |  Mladina 53  |  Dva leva

»Takšen pristop po besedah Simone Kustec kaže na karakteristike, značilne ’za strahopetnega človeka’. Prav tako takšen odnos ni zrel in ni primeren za nekoga na takšni javni funkciji, je povedala.«
— Odziv Simone Kustec na sramotilen zapis Janeza Janše o dveh novinarkah TVS (STA, 23. 3. 2016)

»prostitutka = svoboda govora princ teme = fizična odstranitev iz državnega zbora Kdo je tu nor? #Somrak Uma #Vatli«
— Tvit poslanca Igorja Zorčiča 23. 11. 2018

Nemo repente fuit turpissimus./Nihče ni kar naenkrat postal Janez Janša.
 — Latinski rek

Ko je leto slabo, ga je najbolje hitro pozabiti. Ko je katastrofalno, pa si ga je treba zapomniti. Vtisniti v spomin v vseh njegovih grozovitih podobah in pojavah ter storiti vse, da se ne bi ponovilo. Covid-19 je grozljiv, uničujoč, izčrpavajoč, a dejansko majhen, prehoden problem (kajpak za tiste, ki ga bodo preživeli) glede na to, kaj lahko po njem ostane. Če ne bi bilo epidemije, zaradi katere se zlorabe oblasti prepletajo z racionalnimi omejitvami, bi režim, ki smo ga dobili marca, že zdavnaj odplaknil ljudski gnev. A ga bo tudi tokrat. Le cena bo veliko višja.

V zadnjih mesecih nas primerjajo z Madžarsko, Poljsko. Torej z državama z najbolj razvpitima režimoma. Aktualne razmere v Sloveniji in obeh deželah so si dejansko podobne, a so vendarle različne. Namreč, ne gre spregledati bistvene razlike: na Madžarskem in Poljskem dejansko kvalificirana večina volivcev – iz kakršnihkoli razlogov že – podpira ultrakonservativno, avtoritarno oblast, pri nas je takšna kvečjemu tretjina volilnega telesa. Torej manjšina. Kako je torej mogoče, da so ob razlikah učinki skoraj enaki; da manjšina prevlada, da vsili svoj nazor in svojo vladavino? Enostavno. Nekdo je zaradi skrbi za drobne privilegije omogočil vladavino avtoritativne klike. Ve se, kdo. Ne le abstraktni stranki, DeSUS in SMC, ampak konkretni poslanci, poslanke, ministri in ministrice z imeni in priimki, ki so razveljavili svoje še nedavno izrečene poglede in stališča na zavržno politično osebnost in se ji predali, da bi ohranili svoje pritlehne ambicije. Razlogi so že kar žaljivo banalni. O. K. Poslanci DeSUS niti niso skrivali, da jih vodi preprosta kalkulacija. No, zdaj jih je lastna stranka v spremenjeni konstelaciji prisilila v »načelnost«. SMC pa ni stranka prostodušno preračunljivih starčkov, ki bi radi še malo podaljšali prehod z bruto bremena DZ na ZPIZ. SMC je stranka, ki skuša svoje najnizkotnejše politične ambicije zapakirati v embalažo varovanja stabilnosti v teh težkih časih. Na srečanju štirih predsednikov pri Pahorju pred dnevi je predsednik državnega zbora in poslanec SMC Igor Zorčič dejal, da močno dvomi o tem, da bi določeni poslanci SMC prestopili v drugo koalicijo: »Vsi si želimo promovirati stabilnost v političnem prostoru. Verjamem, da ta miselnost prevladuje tudi med poslanci DZ, da bo vsak znal ugotoviti, kaj pomeni korak k večji stabilnosti in kaj je avantura.« Kaj torej pomeni v teh grdih časih stabilnost? Slej ko prej ohranjanje najslabše podobe politične Slovenije v tridesetletni zgodovini. Najbolj sistematičnega kršenja človekovih pravic, svobode govora, združevanja, izražanja ... Pomeni tudi najbolj neposreden napad na pravno državo, na medije, na kulturne institucije, na šolstvo. Pa tudi spopad s sindikati, upokojenci, zdravstvenimi delavci ... Sicer pa, s katerim podsistemom sploh pa Janšev režim ni v vojni? In katera oblast doslej je izvajala tako obsežen kadrovski cunami? Nobena. Res je sicer, da je imela prav vsaka oblast doslej velike kadrovske apetite. A razlika ni samo v večjem obsegu zamenjav, ampak predvsem v dekvalifikaciji, s katero rešujejo zagato nadomeščanja starih, politično neprimernih kadrov z nekvalificiranimi, morda rahlo butastimi, a lojalnimi. Praktično vse zamenjave so se zgodile tako, da so bili prisiljeni spreminjati, zniževati razpisne pogoje – od NPU do Moderne galerije ...

Recimo, da je DeSUS v tem trenutku, ob večjem ali manjšem zvijanju rok poslancem, »spregledal«. Drugače je v SMC. Odmislimo predsednika stranke, za opis katerega bi si lahko sposodili krilatico, da je »silak premetene pameti in omejenega uma« in ni pričakovati, da bi se bil zmožen spremeniti, drugače pa je s poslanci, poslankami in ministri, ministricami SMC. Stiska je res huda, ker so vse izbire slabše. Poslanec Perič stoka, češ, kako hudo se mu godi, ker so ga neznanci postavili pred izbiro: ali izdajalec ali heroj. Zadevo je menda prijavil policiji. Čeprav zelo verjetno takšni napisi, četudi so morda neprimerni, ne pomenijo niti formalnega prekrška. In če vseeno žalijo in celo ogrožajo tega poslanca, to pomeni edino, da ni sposoben živeti v političnem zverinjaku, ki ga je prav on Janševemu režimu aktivno pomagal ustvarjati in vzdrževati. Če bi si fant nekoliko uredil dioptrijo, bi hitro uvidel, da so ta sporočila dejansko ljubkovalna božanja v primerjavi z zmerjanjem, grožnjami, ki jih akterji Peričeve aktualne koalicije namenjajo Spomenki Hribar, Svetlani Slapšak, Rudiju Rizmanu, Borisu A. Novaku, Jaši Jenullu in številnim drugim. Problem je edino, da je alternativa heroj ali izdajalec lažna. Karkoli bo skupaj z drugimi poslanskimi kolegi, kolegicami in ministri, ministricami SMC naredil – v vsakem primeru bo izdajalec. Ali bo izdal Janšo, ki mu je za nekaj mesecev podaljšal agonijo političnega umiranja na obroke, ali pa bo (pravzaprav je že) izdal volilno telo, ki mu je omogočilo preužitek v državnem zboru. Odločitev je njegova. In to bo res prava avantura, kot bi rekel Zorčič. No, seveda, če bo skupaj z drugimi poslanci in poslankami SMC sploh smel in si upal vzeti glasovalni listek.