Racionalna norost

N'toko

30. 12. 2020  |  Mladina 53  |  Žive meje

Verjetno smo že zgodaj jeseni slutili, da slovenska vlada nima kakega prepričljivega načrta za spoprijem z drugim valom epidemije. Njeno omahovanje pred ponovnim zaprtjem v času, ko smo že zdavnaj presegli število okuženih iz prvega vala, nam je dalo vedeti, da si ne bo več upala resno posegati v gospodarstvo. In res, večina ljudi je med naraščanjem števila okužb ostala v službi, podjetja pa niso več izdajala karantenskih odločb. Javno življenje je bilo sicer ustavljeno, a se je brez jasne utemeljitve vrnilo ravno v času praznične nakupovalne mrzlice, ko bo stikov med ljudmi največ. Že tako neuspešni ukrepi so zdaj res zgolj še simbolični – še pred tednom smo bili lahko oglobljeni za kajenje čika na parkirišču, pri enakem številu okužb pa se zdaj lahko gnetemo v supermarketih in nato obiskujemo dedke in babice na podeželju. Pretvarjanja je torej konec – vlada nima druge strategije kot čakati na čudežno cepivo in upati, da nas vmes ne umre preveč.

Ali se je torej res hladnokrvno odločila žrtvovati ljudi, da bi rešila gospodarstvo? Takšna trditev bi bila preveč površna. Kot je nazorno prikazal ekonomist Michael Roberts, se reševanje gospodarstva in reševanje življenj v epidemiji ne izključujeta. Države, ki so takoj ubrale radikalne ukrepe za omejevanje virusa (zaprtje gospodarstva, obvezna karantena pri vstopu v državo), so iz prvega vala izšle z manj gospodarske škode kot tiste, ki so omahovale ali uvajale polovične ukrepe. V Aziji in Evropi se je izkazalo, da intenzivnejše zapiranje pomeni tudi manjše dolgoročno zmanjšanje BDP, nobena država pa ni pridobila kake prednosti z varčevanjem pri zdravstvenih ukrepih. Misel, da si država ne more »privoščiti« reševanja življenj, preprosto ne drži. Zato si moramo postaviti skrb zbujajoče vprašanje: če naši voditelji vedo, da z brezglavim forsiranjem gospodarskih dejavnosti sredi morilske epidemije v resnici sploh ne rešujejo gospodarstva, zakaj to počnejo?

Zakaj se je na primer vlada odločila vztrajati pri nenujni industrijski proizvodnji, ko pa je jasno, da s tem sabotira boj proti virusu? Sicer nora politična odločitev je imela v danem trenutku najbrž povsem racionalno utemeljitev. Slovenska industrija, ki proizvaja manj zahtevne polizdelke za izvoz, je precej zamenljiv člen v globalnih dobavnih verigah. Noben proizvajalec si ne more privoščiti, da bi poklical Siemens ali Mercedes in rekel: »Dajte, počakajte kak mesec, da se izteče lockdown.« Nemški kapitalisti bi se le nasmehnili in svoje dele naročili v kaki drugi periferni državi, ki je pripravljena žrtvovati več življenj. Slovenska vlada bi sicer lahko s subvencijami držala prizadeta podjetja nad vodo in plačevala delavce na čakanju, toda izgubljene pogodbe se verjetno ne bi vrnile in iz države bi odšlo desettisoče služb. Vlada se je zato odločila za »racionalno norost«: stotisoče delavcev je nagnala nazaj v proizvodne hale in začela širiti fantazijo, da »se virus na delovnih mestih ne širi«. Upoštevanja dejstva, da je ravno s tem podaljševala epidemijo, si ni mogla privoščiti.

To je za seboj kakopak potegnilo vse drugo. Če hoče država ohraniti delovanje izvoznega gospodarstva, mora nekdo prevažati tovor in ljudi, skrbeti za njihove otroke, kuhati hrano, delovati morajo sodišča in uradi, tudi brez šol in vrtcev na dolgi rok ne gre … Tako je bila država za ohranitev svoje vloge v globalnih dobavnih verigah prisiljena sprejeti novo fantazijo: »Virus se širi samo med zasebnim druženjem ljudi v prostem času.« To ni epidemiološka ugotovitev, ampak ekonomska – manjša gospodarska škoda namreč nastane, če država žrtvuje gostince, kulturne organizatorje, manjše trgovce in frizerje ter seveda če odgovornost za reševanje krize prestavi v zasebno sfero prebivalcev. A tudi ta logika zdrži zgolj začasno – če vsi ponudniki in kupci ostanejo zaprti med vrhuncem turistične ali nakupovalne sezone, bo izpad prihodkov nekatere panoge za vedno pokopal. Spet bi odšlo preveč delovnih mest. Zato je vlada poleti med še trajajočo evropsko epidemijo omogočila več sto tisoč tujim in domačim turistom potovanje čez mejo brez obvezne karantene. Seveda je morala vedeti, da bo to jeseni prineslo katastrofo, a si v tistem trenutku razmišljanja o tem ni mogla privoščiti.

Nič drugače ni zdaj med prazniki – vsak evro, ki ga bodo trgovci zaslužili z odpiranjem konec decembra, bomo drago plačali januarja … a o tem si zdaj nihče ne upa govoriti.

To seveda ne odrešuje vlade Janeza Janše objektivne krivde za trenutno polomijo (nobenega opravičila ni za množične smrti v domovih za ostarele, za neobstoječi sistem sledenja stikov, za neizdajanje karantenskih odločb …). Vsekakor pa moramo obupno zafurani položaj v Sloveniji razumeti kot del širšega evropskega problema. Kot vidimo, morajo proizvodnjo zamrzniti vsi, sicer se tekoči trak zgolj prestavlja iz države v državo, virus pa se medtem širi povsod. Mar nista torej v tem trenutku Nemčija in Francija tisti, ki imata edini moč prekiniti tiranijo dobavnih verig in na vseevropski ravni reči, »vsi ostanite doma, en mesec ne bomo delali novih avtov in hladilnikov«? In ali ni Evropska unija tista, ki bi morala kapitaliste prisiliti v takšen univerzalni lockdown? No, takšne koordinacije ni nikoli bilo, saj države še danes spodkopavajo druga drugo v upanju, da bo katera izmed njih izšla kot relativna zmagovalka. Še najbolj brutalno se to kaže prav pri distribuciji cepiva: EU med vsemi velesilami edina še do danes ni zagotovila dovolj odmerkov, da bi bili vsaj blizu zadostnemu številu, saj so naročila blokirali Francozi, ker so želeli zagotoviti večji delež svojemu proizvajalcu. Racionalna norost je vseevropski pojav.

V teh razmerah lahko torej vsak politik, vsak kapitalist in celo vsak delavec zgolj prestavlja reševanje težav v prihodnost, v upanju, da vsaj še en dan obdrži svoj položaj. Nihče si ne more privoščiti razmišljanja o tem, kaj pride jutri. Ne gre le za epidemijo, identični problem imamo pri reševanju podnebne krize (o kateri smo se zdaj povsem nehali pogovarjati). Globoka kriza kapitalizma se nam torej ne kaže le v tem, da naši vladarji brezčutno žrtvujejo življenja ljudi gospodarski rasti, ampak da se jim gospodarsko okrevanje prav zaradi tega vseskozi izmika. Vsi se zavedajo, da ta sistem nima prihodnosti, nihče pa ne more biti tisti, ki bo prvi naredil potezo in iz tega začaranega kroga izstopil.