Napačna beseda

Heni Erceg

30. 12. 2020  |  Mladina 53  |  Hrvaška

Paglavec je planil v hišo, odvrgel šolsko torbo, se počil na kavč in pogledal v zrak. »Uf, kakšno pajčevino imamo na plafonu,« je pripomnil, ne računajoč na besni materin vzklik: »Plafon? Kakšen plafon? Si normalen? Kje si sploh slišal to besedo?« Ni še dobro končala, ko je iz kuhinje že pridirjal oče, ves zaripel v obraz, z istim vprašanjem. Preplašeni paglavec je komaj izjecljal: »Eeee, v šoli …«, ko je bil oče že med vrati in si natikal škrpete, šnirnic si sploh ni utegnil zavezati, takoj je zdrvel proti šoli. Tam je zagnal vik in krik, češ kateri jezik se uči njegov sin in ali je on bíl krvavi boj za to, da se zdaj otroci v šoli učijo srbske besede, da sin uporablja nekakšen plafon* namesto lepe hrvaške besede strop.

V glavnem, v šolo je prišla jezikovna inšpekcija in ugotovila, da učitelj tehničnega pouka »hrvaškega jezika ne govori vedno in povsod«, ampak uporablja tudi srbske besede, kakršna je usodni plafon, zato mu je vodstvo šole po hitrem postopku vročilo odpoved. Tako se je začela, ne pa tudi končala še ena mučna zgodba o državi Hrvaški, njenih sodiščih, njeni jalovosti, umetno ustvarjenem etničnem sovraštvu, njeni kulturološki impotenci, njeni razčlovečenosti. Kajti Mile Novaković je bil star 55 let, ko je dobil odpoved, niso mu ponudili druge službe, pri teh letih pa bi jo tudi zaman iskal, in tako je preostalih 22 let življenja preživel po sodiščih, tam pa so ga žalili in poniževali zaradi ene same besede, zaradi enega jezika, ki so ga na silo razdelili na dva, hrvaškega in srbskega, zaradi jezikovnih talibanov in navsezadnje – to je najpomembnejše – zaradi njegovega srbskega rodu.

Vse življenje je živel na Hrvaškem, v vzhodni Slavoniji, tam, kjer je prebivalstvo mešano, prav tako jezik, v šoli je učil v hrvaško-srbskem ali srbsko-hrvaškem jeziku, in to 30 let, potem pa so ga leta 1998 postavili na cesto. Zaradi ene »napačne« besede ga niso – čeprav bi ga najraje – poslali na Goli otok, kot so počeli nekoč davno, ko so morali ljudje zaradi »napačne« besede v golootoško temnico, a njegova kalvarija po sodiščih je vendarle trajala dve desetletji. Zapisana je v sodbah, celo tisti ustavnega sodišča, ki je presodilo, da je bila odpoved upravičena in da ga je bilo nujno odpustiti, saj je bilo le tako mogoče »zagotoviti pravico učencev do pouka v hrvaškem jeziku«. Sodišče je svoj sklep začinilo s cinično pripombo, da »glede na njegova leta ni bilo mogoče pričakovati, da bi resnično usvojil hrvaški knjižni jezik«. Da bi se torej naučil razlikovati med stropom in plafonom, med žganjem in žganjem, med šolo in šolo …

Potem pa je Evropsko sodišče za človekove pravice, do katerega je prišla Novakovićeva tožba proti Hrvaški, presodilo, da je bila odpoved neustavna in nezakonita, da so bile s tem kršene njegove človekove pravice, in mu dosodilo borno odškodnino 5000 evrov, ki mu jo mora izplačati Hrvaška. Toda učitelj sodbe ni dočakal, umrl je tam, kjer je preživel vse življenje, pod plafonom, stropom … svoje hiše. V kraju na meji s Srbijo, kjer so se narodi in jeziki tradicionalno mešali vse do usodnih devetdesetih let, na katera nas tako grobo in boleče spominja življenjska zgodba tega učitelja iz Darde. Spominja nas na čase, ko je človek zaradi »napačne« besede izgubil službo, se moral izseliti ali pa je končal v krvavih taboriščih za srbske civiliste, ki niso dobro obvladali hrvaščine.

Na čase, ko je bil kot preludij v hrvaško državotvornost ustanovljen jezikovni komisariat, katerega člani so bili ugledni intelektualci, temeljiti čistilci jezika kot sredstva, ki je nato v medijih, šoli in javni rabi postalo paradigma nacionalistične ideologije. Čez noč so se pojavile tudi legije pravovernih lektorjev, branilcev jezika, pripravljenih, da na silo preorjejo hrvaški jezikovni vrtiček. Ugledni teatrolog je takrat česnal o pomembnosti »dekontaminacije hrvaškega duhovnega in še posebej jezikovnega prostora«, začetnik te dekontaminacije pa je bil etnični čistilec, prvi hrvaški predsednik Tuđman s svojo prismojeno knjižuro Brezpotja zgodovinske stvarnosti – 500 stranmi, napisanimi v arhaičnem, negovorljivem, burkaškem jeziku, ki je spominjal na tistega iz nekdanje ustaške države.

Srbska različica tega jezika velja za agresorsko, in to gre tako daleč, da je nekoč vseh 40 tisoč sveže natisnjenih izvodov Enciklopedije Jugoslavije končalo na nekem zagrebškem smetišču, pravo poosebljenje nacionalističnega purizma pa je bila knjižničarka na Korčuli, ki je iz otoške knjižnice naravnost v zabojnike za smeti zabrisala več sto knjig srbskih piscev. Militantno ločevanje enega jezika se je nadaljevalo na vseh frontah, vodilo do absurda ali humoreske kot pri srbskem filmu Rane, ki so ga v zagrebški kinoteki predvajali s hrvaškimi podnapisi, tako da je bilo »dober dan« prevedeno z »dober dan« in podobno. Vsakršen poskus dokazovanja, da gre za isto stvar – srbski, hrvaški, bosanski, črnogorski jezik z različnimi idiomi in različicami –, kakršna je bila Deklaracija o skupnem jeziku, ki so jo v znak nasprotovanja nacionalistični rabi jezika takrat sestavili številni intelektualci z območja nekdanje Jugoslavije, pa je bil razglašen za protidržavno delovanje. Na Hrvaškem in v Srbiji. Kajti za srbskega akademika in snovalca zločinske medvojne propagande Matijo Bećkovića je jezik »naša nevidna cerkev«, za hrvaške žandarje duha je »njiva«, na kateri vsak srbizem deluje kot strup. Tako kot je tudi pomembni ideolog nacionalsocializma Richard Walther Darre pisal, da je nacionalna kultura vrt, s katerega je treba odstraniti sleherni plevel. Tak plevel pa je bil v naših krajih državljan Novaković. 

* V izvirniku sta uporabljeni srbska beseda tavanica in hrvaška strop.