Le kdo še bere Tolstoja?

dr. Bogomir Kovač

8. 1. 2021  |  Mladina 1  |  Ekonomija

Saga o brexitu se je na božični dan znamenitega leta 2020 iztekla, skupno dete pa je bolj kilavo kot božansko. Dogovor o novih odnosih med EU in Združenim kraljestvom (ZK) je bil sklenjen v sodobni politični maniri, kaotično, dramatično in v zadnjem trenutku. Obe strani sta razglasili politično zmago, dejansko pa za vse akterje pomeni ekonomski poraz. Novi sporazum je gostobeseden, prinaša pa malo novih vsebin. Večinoma ohranja trgovanje brez carin, slabše ureja pretoke kapitala in dela, delno omogoča sodelovanje drugod. Britanci so dobili dober primer multilateralnega sporazuma, EU izstopni vzorec za druge članice. Pot razveze naj bi bila prava in pravična, pa tudi uravnotežena in odgovorna, pravijo. Malo od tega drži. Brexit pomeni zgrešeno vrnitev v problematično prihodnost EU.

Britanska vlada je svojim državljanom suhoparno sporočila, da je z dogovorjenim izstopom ZK iz EU izpolnila svoje referendumske zaveze iz leta 2016 in zaobljube na volitvah 2019. Toda v ozadju brexita so dolge sence nesporazumov. Britanci so bili jeziček na tehtnici povojnega nemško-francoskega projekta z EU. Skupaj z ZDA so zavrnili poizkus politične unije v petdesetih letih, v EU so s težavo stopili leta 1973, v prelomnih osemdesetih so stavili na skupni trg, zavrnili pa projekt evra v devetdesetih. Dileme hkratne širitve in poglabljanja EU so doživljali kot grožnjo svoje suverenosti, na koncu je postal izstop del notranjepolitične igre med torijci in laburisti. Podobno kot je lord North pred dvesto petdesetimi leti s svojo nekompetentnostjo izgubil ZDA, če pustimo Winsdor ob strani, sta Cameron in Johnson kot dva politična klovna zapravila Evropo. Usodni politični prelomi so bili vedno presenetljiv splet naključij in bedakov.

Referendum je imel šibko legitimnost, zmago mu je zagotovila pokrajina Essex, toda postal je celovito politično pokritje za izstop. V ospredju so bili tedaj migrantska vprašanja in britanska čast, ne pa ekonomske koristi in politična racionalnost. Taktično preigravanje je počasi zategovalo zanko na obeh straneh. V zadnjih dveh letih je Johnson počel vse mogoče, od slovite Cunningove marketinške kampanje do spornih zakonov v nasprotju z mednarodnim pravom. Z nakladačem je hollywoodsko podiral zidove, z boksarskimi rokavicami je simbolno razbijal nasprotnike – vse v imenu »Get Brexit down« in »Take back control«. Toda v nečem je vendarle imel prav. Bruselj je Londonu vseskozi ponujal politične deklaracije, tam pa so zahtevali pravno zavezujoč sporazum. Kompromis na koncu ni nikomur prinesel pravih sprememb. Britanci niso zmogli preseči politične shizme med tradicijo in reformami lastne države, EU je ostala ujetnica lastnih zablod glede političnih možnosti nadaljnje ekonomske integracije. In to je največja tragika brexita.

Dogovor med ZK in EU (TCA) je boljši kot odcepitev brez dogovora. Toda ne prinaša končnih odgovorov, bolj gre za politični podpis sporazuma kot za dokončno delo obeh pogajalskih skupin pod vodstvom Frosta in Barniera. Pogajanja se bodo nadaljevala, kajti nerešena so nekatera ključna vprašanja in prehodna obdobja, tako z vidika ekonomskih sektorjev kot politične avtonomije. Ni dogovora glede ekonomsko pomembne finančne industrije in politično napihnjenega ribištva, pa tudi Irski protokol ostaja bolj papirnati tiger z izjemnim političnim tveganjem. Očitno gre za začasne rešitve, kar dokazuje tudi nejasno določevanje pristojnosti ob sporih, konflikti bodo pogosti, trk pravnih sistemov tudi, britanski arhaični unilitarizem je tu daleč od principov subsidiarnosti v EU. Spori bodo glede izvora blaga in storitev, glede carin, podobno velja za tehnološke, okoljske, socialne in druge standarde, ki odstopajo od norm EU. Suverenost je bila temeljni kamen spotike, v ZK so EU vedno dojemali kot grozečo politično unijo. Zato Britanci brexit razumejo predvsem kot prelom z vrednotami EU, manj jih zanima drugačen položaj ZK v prihodnji evropski skupnosti. Ta dilema se vleče od 2016 in še danes ni rešena.

Britanci vseskozi zahtevajo absolutno prevlado domačih pravnih aktov v mednarodnih okvirih, kar po II. svetovni vojni počnejo v ZDA namesto v ZK. Torijci bi zato radi preverjali uresničevanje sporazuma vsako leto, TCA ponuja petletno revizijo. Konflikti se bodo torej nadaljevali na vseh ravneh, znotraj Velike Britanije in EU in med njima. Do splošnih britanskih volitev leta 2024 bo vse ostalo odprto, negotovost bo naraščala, pravih alternativ pa ni. Rešitev dilem glede konfrontacije ali kooperacije z EU ni zmogla niti opozicijska stran, s Corbynom in Swinsonovo na čelu. Novi laburistični prvak Starmer čaka, da bo TCA morda propadel v praksi, politično pa ne upa tvegati in ga podpira. Stara zgodba politične zmede ostaja. Sporazum tu ne prinaša drugačnih odnosov med ZK in EU.

Obstaja še ena nevšečnost. Vse ekonomske študije so do leta 2020 ugotavljale negativne učinke izstopa, kombinacije brexita in pandemije covid-19 pa ne. Sporazum sicer rešuje dobrih 850 milijard evrov letne trgovine z obeh strani, toda kaosu v poslovanju in višjim transakcijskim stroškom se ni mogoče izogniti. Samo 215 milijonov carinskih deklaracij vsako leto bo stalo okoli 8 milijard evrov … Ekonomska recesija 2020–2022 zaradi prepleta brexita in covid19 bo največja v zadnjih dvesto letih, ZK bo prizadeto veliko bolj kot države EU, oživljanje bo nižje in dolgotrajnejše kot drugod. Toda bolj ko ekonomske napovedi padajo, bolj rastejo politične špekulacije.

Razhod ni bila prava rešitev za nobeno stran, status quo pa tudi ne. Žal obe strani ohranjata iluzijo, da ni bilo druge alternative. Družinska skupnost lahko preživi, če se stalno spreminja in prilagaja. Ločitev pomeni, da partnerja tega ne zmoreta. Srečne družine so si podobne, nesrečna pa je vendarle vsaka po svoje. Toda kdo še danes bere Tolstoja?