Gospostvo zla na preizkušnji

Vlado Miheljak

15. 1. 2021  |  Mladina 2  |  Dva leva

»Janša, je edini na svetu imel prav! Zdaj se bo izkazalo pred VS ZDA ...«
— Nelektorirani tvit Boštjana M. Zupančiča pred zasedanjem Vrhovnega sodišča ZDA v zvezi s prizivom pravosodnega ministra Teksasa Kena Paxtona na volilne izide v štirih zveznih državah

»A to zdaj pomeni, da je Janša edini na svetu, ki ni imel prav?«
— Franci Kek, potem ko je Vrhovno sodišče ZDA zavrnilo tožbo Teksasa proti izidom predsedniških volitev v Wisconsinu, Michiganu, Georgii in Pensilvaniji

»... sovraštvo je najbolj povezovalno čustvo – ne ljubezen, sovraštvo. In to politika dobro ve, zato posebej trenutna politika gradi na izključevanju, sovražnem govoru in sovraštvu na splošno do kogarkoli, ki je bodisi drugačen bodisi drugačnega mnenja.«
— Dr. Dragan Petrovec v Intervjuju na TVS (4. 1. 2021)

Res paradoks. Očitno smo prišli v stanje, ko bodo problem politične Slovenije reševali tisti, ki so sami njegov del. Pravzaprav njegovi povzročitelji. Tisti torej, ki jih vse od marca lani patetično imenujemo izdajalci in kolaboranti; DeSUS in SMC. Ne vem in ne želim ugibati, kako se bo izšlo glasovanje o nezaupnici aktualni vladi. Če se ne bo izšlo v skladu z opozicijskimi aspiracijami, najbrž ne bo dovolj, da bi poslanci in poslanke ter ministri in ministrice iz kvote SMC reševali svojo čast zgolj z natikanjem papirnatih vreč na glavo. Zakriti obrazi jih ne bodo odvezali izvirnega greha. Zmerljivka izdajalcev in kolaborantov jih bo spremljala preostanek življenja, ker je stigma preprosto premočna, da bi javnost sčasoma preprosto pozabila sramotno dejanje. Resda ima javno mnenje spomin zlate ribice, a takih stvari vseeno ne pozabi. Hkrati pa je absurdno, da bodo odgovornosti in posledic za razmere, v katere smo bili v zadnjih mesecih pahnjeni, deležni le v SMC, čeprav niso nič manj krivi tudi poslanci DeSUS, ki pa imajo podganji refleks in vselej skočijo z ladje prej, preden je prepozno. Sedaj sicer krožijo špekulacije, kdo bi utegnil na tajnem glasovanju obkrožiti »napačno« izbiro. No, kdo bo morebiti ostal na krovu ladje brez kompasa, bo jasno v kratkem.

A bolj zanimivo kot to, ali bo uspelo spraviti zlo z oblasti, je vprašanje, kaj potem. Vsekakor se bomo vrnili v staro realnost. Podobno, kot se z izvolitvijo Bidna v staro realnost vrača Amerika. Z njegovo izvolitvijo bo spet vse tako, kot je vedno bilo: velika Amerika z velikimi težavami in velika Amerika, ki povzroča velike težave. A vendar je bila vrnitev v staro realnost nujna. Trump je ogrožal Ameriko navznoter in tudi lomil svetovni status quo. Najsi bo vladavina sicer kultiviranega in umirjenega Bidna še tako predvidljiva, šablonska, bo vendarle premik, pobeg iz morastih sanj. Nihče, tudi Amerika si ne zasluži na čelu države takšnega nerazsodnega prostaka, primitivca, kot je bil Trump. Ampak ne gre pozabiti, da je Trump navdihoval in motiviral prostake in avtoritarce drugod po svetu. Tudi Janšo. Njega celo bolj kot druge evropske avtoritarne populiste. Zato se je zapletel in nas zapletel v največjo zunanjepolitično sramoto od osamosvojitve. Iz tega se preprosto ne more izvleči. Slovenija pa se lahko izvleče samo s spremembo oblasti, ki bi se po pričakovanju javno in diplomatsko distancirala od Janševe eskapade.

Trumpizma sicer s prepričljivo zmago Bidna Američani ne bodo popolnoma zatrli. Tudi z ugašanjem računov na Twitterju ali celo trajno prepovedjo ponovne Trumpove kandidature ne. Armada nevednih, tudi primitivnih sledilcev je fascinantno velika. In bolj ko je množica nevedna, bolj je lojalna. A predvsem je problem, ker je največji ujetnik trumpizma prav republikanska stranka. Če se distancira od Trumpa ali celo podpre ustavno obtožbo proti njemu, se bo velik del tega najbolj res primitivnega segmenta volilnega telesa republikancev odmaknil v abstinenco ali preferenco neke neotrumpistične formacije na naslednjih volitvah. Že desetodstotna bera take stranke ali gibanja na volitvah bi bila dovolj za gotov neuspeh republikancev na naslednjih volitvah. Če se ne distancira, pa bo izgubila liberalnejši, urbani del volilnega telesa. Oster nastop nekdanjega guvernerja Kalifornije Schwarzeneggerja že kaže na to. Trump je na dolgi rok razdelil in oslabil Grand Old Party (GOP), kot v Ameriki tradicionalno imenujejo republikance. In celo na aktualno operativni ravni je demokratom omogočil nepričakovano zmago v Georgii in posledično nadzor nad senatom ter celotnim kongresom, kar se brez Trumpovega povolilnega delirija zlepa ne bi zgodilo. Seveda je vprašanje, kakšne in koliko daljnosežne negativne posledice je Trump povzročil ameriški družbi. A demokratski stranki je prinesel več koristnega, kot je smela še nekaj mesecev nazaj sanjati.

Tudi janšizma morebitna nezaupnica ne bo zatrla. Vendar tudi ojačala ne, kajti domet ni tako velik, da bi bil sam po sebi ogrožajoč. Vse je odvisno od vsakokratnih »izdajalcev« lastnega volilnega telesa. Za zdaj kaže, da bo cena za kolaboracijo visoka. Videli bomo, ali bo tudi poučna.

Kakorkoli. Kar je Trump naredil za demokratsko Ameriko, je Janša naredil za levoliberalno Slovenijo: povezal je nekompatibilne značaje voditeljev strank. Ne vem sicer, ali je to pravi način, a ko so Trumpu ugasnili račun na Twitterju, so mu ugasnili dušo. Kako bi bilo, če bi račun zaradi enakih razlogov (laži, zavajanja, ščuvanja, nestrpnosti ...) ugasnili našemu premieru, ki je še večji odvisnik kot Trump. Maršal Tvito brez Twitterja? Kot pijanec brez alkohola. Kot narkoman brez droge. Kot Pahor brez ogledala. Bi tudi njega abstinenčna kriza spravila v delirantno vedenje?