Teden odločitve
Policijski sindikat Slovenije je v ponedeljek začel razmeroma blago stavko, ker se je vlada odločila, da ne bo izpolnila pred dvema letoma doseženega in podpisanega stavkovnega dogovora. Začetek stavke zaradi neizpolnjevanja dogovora je logičen korak sindikata, s katerim nasprotno stran v takih primerih pripravi k pogovorom. V normalnih razmerah sledijo pogajanja. Zato so bila v ponedeljek tudi poročila medijev o stavki policistov popolnoma mirna in celo obrobna. Policisti so začeli stavko, stavka okoli 5000 policistov, ki so člani omenjenega sindikata, promet poteka normalno itd. Noben medij ni v tem zaznal nič takega. Čakalo se je, da bo objavljen protokol pogajanj.
A pričakovanja so bila napačna. Ta vlada namreč tega koraka sindikata ni razumela tako. Kdor si drzne stavkati, je proti vladi, je nasprotnik. Zato je kazen prišla takoj. Minister za notranje zadeve Aleš Hojs, usklajen s predsednikom vlade Janezom Janšo, je namreč »za kazen« nemudoma objavil plače vseh policistov, poimenski seznam s funkcijami in zneski. Ko je stopil pred kamere, je bilo takoj jasno, da ne gre za njegovo pogajalsko taktiko, ampak da je plače objavil v sveti jezi.
Zakaj je bil Hojs tako jezen? Odgovor se dejansko skriva v objavljenem seznamu plač. Plače so namreč res odstopajoče visoke. Policisti od te vlade res dobivajo visoke dodatke – a ne na podlagi kolektivnega dogovarjanja, ampak na podlagi arbitrarne odločitve ministra oziroma vlade. Grdo rečeno: ta vlada je njihovo zvestobo kupovala z dodatki. In zato je bil Hojs tako jezen: ker je bil prepričan, da ima policiste na svoji strani, da jih je z vsemi dodatki, ki jih jim je dala vlada, dobil na svojo stran.
Vse skupaj bi bilo težko bolj narobe, nam pa tako nazorno razkriva način delovanja te vlade. Rešitve, ki jih uvaja, niso sistemske, niso del nekega načrta rasti in stabilnosti države, ampak so politične. In zato so tudi odzivi politični. Tisti, ki nam bodo kimali in ki bodo na naši strani, bodo nagrajeni. Kdor bo proti nam, bo občutil naš bes in ga bomo kaznovali.
A ne gre le za policiste, gre namreč za jasen vzorec delovanja, tako značilen za avtokratske sisteme. Ko si oblast na takšen način poskuša kupiti represivni aparat, da bi si s tem zagotovila njegovo zvestobo, je to dejansko razpad sistema. Policisti v tem primeru prenehajo biti policisti, ampak postanejo aparat politike in političnih strank. In to je bil namen Hojsa in Janše. Velja se spomniti Hojsovega kasneje preklicanega odstopa. 30. junija je na Janševo zahtevo moral ponuditi odstop, ker mu ni uspelo podrediti policije. In zdaj so se mu, tako to razumeta Hojs in Janša, policisti že drugič uprli. Zato tak bes, zato maščevanje. Hojs jim je z objavo plač sporočil: saj sem vam dal denar, naj vsi vidijo, vi pa ste mi vseeno nezvesti. Pri čemer, da bo ironija situacije večja, sploh ni res, da so se policisti uprli temu dobrikanju. Vlada zgolj ni izpolnjevala stavkovnega dogovora. Stavka je avtomatizem, zapisan v stavkovnem dogovoru. Ampak tega Hojs seveda ne razume.
Vzorec kaznovanja in nagrajevanja za zvestobo je strašljiv. In vidimo ga lahko povsod in na vseh ravneh, na katere lahko vpliva vlada. Najbolj grozljivo ga vlada kaže z izživljanjem nad Slovensko tiskovno agencijo – pri čemer je vlada ta teden dobila zelo jasno sporočilo iz evropske komisije, da to njeno ravnanje natančno opazujejo. A ta vzorec vidimo tudi drugod: na primer pri deljenju pomoči zaradi epidemije. Kdor se podredi in podpira oblast, dobi denar. Kdor ne, je kaznovan in pomoči ne dobi.
Globoko smo zabredli v orbanovski model vladanja. V devetih mesecih je Janša model vladanja madžarskega samodržca v veliki meri prenesel v Slovenijo. In če smo dolgo časa mislili, da smo premalo pomembni, da bi to opazili tudi v tujini, smo se motili. Kaj se je zgodilo s Slovenijo, je danes jasno, o tem zgolj ta teden pišejo od francoskega Le Monda do ameriškega New York Timesa, tudi komisarji evropske komisije o tem javno govorijo. Jasno in brez diplomatskih okraskov so se odzvali na odnos do Slovenske tiskovne agencije. Nobenih okolišenj ni več.
Po treh mesecih od nastanka Koalicije ustavnega loka naj bi naslednji teden prišlo do glasovanja o konstruktivni nezaupnici Janezu Janši in imenovanju Karla Erjavca za mandatarja za sestavo nove vlade. O čem se bodo odločali poslanci, je jasno. Vse je bilo že izrečeno, vse že zapisano.
Odločitev o prihodnosti Slovenije je v rokah poslancev SMC. Oni so tisti, ki bodo sprejeli odločitev. Ko je SMC vstopila v vlado Janeza Janše, so zagotavljali, da bodo korektiv, ki bo preprečeval, da bi Slovenija zašla s svoje demokratične poti. To jim ni uspelo, nasprotno, vse slabe slutnje so se potrdile. Policija je obglavljena, kultura zmrcvarjena, mediji, ki jih oblasti ni uspelo doseči, so pod nenehnim pritiskom, kritika ni dovoljena, ampak jo tako kot na Madžarskem preganjajo z denarnimi kaznimi, po javnih zavodih se izvajajo ideološke čistke, boj zoper epidemijo je zavožen, smo med najslabšimi na svetu, epidemija se zlorablja za politične cilje, ukrepi so posledično nesorazmerni, kar najhuje plačujejo otroci, ki že tri mesece ne hodijo v šolo, vsa Slovenija pa lovi sapo, ko mora gledati, kakšni sumljivi tipi so začeli izvajati javne posle, na primer nabavo hitrih testov. V mednarodnih očeh smo padli na najnižjo točko, Evropa se ograjuje od nas, o tem, kakšen odnos bo imela do Slovenije nova ameriška administracija, pa ne gre izgubljati besed.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.