Kdo je zmagal?

N'toko

15. 1. 2021  |  Mladina 2  |  Žive meje

V zadnjih letih je bilo pred stavbo državnega zbora v Ljubljani na desetine, morda stotine protestov vseh možnih političnih barv. Že tradicionalno se ljudska jeza usmerja v stavbo, ki naj bi simbolizirala demokracijo. Ljudje vanjo kričimo, ji razkazujemo naše transparente, včasih vanjo celo zalučamo kako granitno kocko. Prazna stavba nemo bolšči nazaj v nas. Včasih jo varujejo kilometri ograje in armada robocopov, drugič pred vrati nerodno stojita le dva navadna policista. V resnici bi bilo vseeno, tudi če bi pustili vrata na stežaj odprta, kajti protestnikom še nikoli ni prišlo na pamet, da bi v stavbo dejansko vstopili – celo na vrhuncu ljudskih vstaj ne. Protestiranje pred parlamentom je namreč le nekakšna gledališka uprizoritev ljudske moči (»glej koliko nas je, lahko bi jih vse odnesli!«), ki pa se lahko zgodi zgolj pod predpostavko, da ljudstvo te moči nikoli ne bo poskušalo uveljaviti. Če bi prestopili tisto čarobno mejo, bi se morda morali soočiti s šibkostjo naših gibanj.

Na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi ljudstvo prestopilo prag, je 6. januarja odgovorila peščica gorečih podpornikov Trumpa, ko so se odločili za skok v ameriško kongresno stavbo. Vprašanje, ali so policisti to dovolili ali pa dejansko niso pomislili na možnost, da bi ljudstvo kdaj poskušalo uresničiti protestniško fantazijo, lahko prepustimo preiskovalcem. Za nas je pomembno to, kaj so protestniki storili, ko so vdrli v kongres: izgubljeno so bezljali po hodnikih in pisarnah, slikali selfije in pozirali za medije, dokler jih niso odstranili. Nobenega državnega udara ni bilo, nobenega prevrata. Ljudstvo je ob vstopu v prostore oblasti še naprej počelo tisto, kar sicer počne na ulicah: ustvarjalo je viralno medijsko vsebino in moledovalo republikanske predstavnike, naj »spoštujejo volitve«. In ko se jim je republikanska stranka na čelu s Trumpom odpovedala, ko so policisti v njih uperili orožje, eno izmed protestnic pa ustrelili, so se morali soočiti z grozljivo resnico o svoji nemoči. Njihovo ljudsko gibanje ni nikoli imelo možnosti česarkoli spremeniti. Bili so koristni idioti republikancev, ki so jih hladnokrvno zavrgli v sekundi, ko jih niso več potrebovali.

Spomnimo, podporniki Trumpa so vstopili v politični proces z vso vero v demokracijo – leta 2016 so glasovali zanj v upanju, da bo šel v vojno z elitami in v Ameriko vrnil delovna mesta. Seveda ni izpolnil niti ene obljube, jim je pa dovolil rohneti po ulicah in zahtevati spremembe, dokler mu je to pomagalo pritiskati na republikansko stranko in si prisvajati čim več bogastva. A podobno se je tudi republikanska stranka okoriščala s Trumpom. Videli so ga kot sredstvo, da utrdijo svojo institucionalno moč – dovolili so mu divjati po Beli hiši in na Twitterju, da so v času njegovega mandata izvedli ključne davčne reforme za bogate, ter prevzeli absolutno večino v vrhovnem sodišču, kjer lahko povsem nedemokratično ustavijo katerikoli zakon. Po izgubljenih volitvah se lahko nadležnega voditelja končno znebijo, toda konec Trumpove ere nikakor ne prinaša »vrnitve demokracije«, pač pa utrditev institucionalne moči bogatih konservativcev.

Še najbolj pa je Trump koristil demokratom. Bil je popolno sredstvo za discipliniranje levih volivcev, češ: »Zdaj ni čas, da od nas karkoli zahtevate, zdaj moramo premagati fašizem!« V imenu boja proti Trumpu so tako lahko poteptali vse zahteve po zdravstvenih in okoljskih reformah, med koronakrizo nasprotovali finančni pomoči ljudem, vseskozi pa so si z republikanskimi reformami polnili žepe, ne da bi si jim bilo treba umazati roke. Po štirih letih pretvarjanja, da se na strani žensk in temnopoltih borijo proti fašizmu, pa so na predsedniški prestol spravili dementnega neoliberalnega ženskarja. In ti koruptivneži se danes lahko nosijo kot borci za demokracijo! Joe Biden, ta nesrečni produkt bančnih, naftnih in orožarskih lobijev, ki je v svoji 40-letni karieri doma in v tujini uničil več življenj kot vsi Trumpovi podporniki skupaj, je danes slavljen kot »človek, ki lahko ozdravi Ameriko«, zgolj zato, ker je skupino predrznih hillbillyjev oklical za »teroriste«.

Četudi se ne strinjamo z njihovimi obupnimi političnimi pogledi, je mogoče na Trumpove goreče podpornike gledati z določeno mero simpatije. Pomagali so revitalizirati ameriško desnico, izčrpanim demokratom so dali novega nasprotnika, neomajno so podpirali policijo med njihovo krizo legitimnosti, Twitterju in Facebooku so pomagali zaslužiti milijarde dolarjev … zdaj pa so jih vsi zapustili. Bili so le kmetje na šahovnici, ki jih je politični establišment uporabil, da odloži kakršnekoli resne spremembe. V Kapitol so si drznili vstopiti, ker so verjeli, da imajo kot beli Američani srednjega razreda znotraj institucij zaveznike, s katerimi se borijo za skupno stvar. Spoznali so kruto realnost: naloga politikov ni zadovoljevati njihovih podpornikov, ampak zagotavljati možnosti za širitev kapitala. Dokler so beli patrioti koristni, jih bodo tolerirali, sicer pa jih bodo oklicali za teroriste z enako lahkoto kot črnce ali muslimane.

Je 6. januarja torej zmagala demokracija? Recimo raje, da je zmagal status quo. Zmagale so institucije, ki zagotavljajo delovanje ameriškega imperija, domača oligarhija pa bo še naprej imela stabilno politično predstavništvo v obliki večnih parlamentarnih monarhov, kot sta Nancy Pelosi in Mitch McConnel. Trumpisti se bodo tej ureditvi podredili, tako kot se ji je ameriška levica, sicer bodo trpeli posledice. Večina Američanov je razumljivo zadovoljna s takšnim izidom – status quo jim je kljub vsemu zagotovilo za stabilnost, vse alternative pa se kažejo kot bistveno bolj strašne. Toda lekcije 6. januarja bi morale biti pomembne vsem protestnikom, ki s(m)o zadnja leta hupali pred parlamentarnimi stavbami po svetu. Vprašajmo se, kaj bi storili, če bi prestopili prag. Bi tam vpeljali ljudsko demokracijo ali bi kot skupina izgubljenih Q-anonovcev pozirali za fotografe in čakali, da nas rešijo naši »zavezniki« iz političnih strank? Ali bi ti prišli na pomoč? Odgovor verjetno poznamo, zato tudi raje ne preizkušamo sreče. Sledi pa še težje vprašanje: če je vse to zbiranje pred parlamentom zgolj prazna grožnja, zakaj bi se nas katerakoli oblast bala? Morda bi morala današnja gibanja resno premisliti, kje leži moč, ter preusmeriti organizacijsko energijo kam drugam.