Pajčevina

Heni Erceg

15. 1. 2021  |  Mladina 2  |  Hrvaška

Če so institucije stkane iz pajčevine, državni uradniki iz korupcije, oblast iz mitov in kriminala, potem je razumljivo, da se tisto, kar imenujemo država, pred našimi očmi seseda samo vase, s potresom, z epidemijo pa pridejo na površje vsa ničevost države, vsa puhloglavost in beda njenega vodstva, še očitnejša postane globoka, nezaceljiva rana korupcije in minoriziranja državljanov. Potres v najrevnejši, desetletja namerno uničevani regiji, kjer so nekoč skupaj živeli Hrvati in Srbi, je bil dovolj za dokončno uničenje tega zanemarjenega dela Hrvaške, le 40 kilometrov oddaljenega od prestolnice. Se je res moralo porušiti skoraj 20 tisoč razmeroma novih hiš, menda obnovljenih po vojni, leta 1995?

Očitno res, saj se je izkazalo, da so bile vse hiše, v katere je Hrvaška po obnovi naselila Hrvate, ki so pobegnili z vojnih območij v BiH, in peščico srbskih povratnikov, zgrajene brez upoštevanja osnovnih gradbenih standardov, brez železnih armaturnih mrež in betona, zgolj iz zidakov, naloženih drug vrh drugega, zato jih je potres porušil kot legokocke. Kdo je vzel denar, namenjen za obnovo hiš na Baniji in Kordunu, kot so se nekdaj imenovali ti kraji, ki so jih hitro preimenovali v Banovino, da bi zabrisali sleherno sled spomina na partizansko, antifašistično območje, katerega simbol je divjaško uničeni mogočni spomenik partizanskemu boju na Petrovi gori, delo velikega kiparja Vojina Bakića?

Potres je razkril sledove korupcije v preteklosti, ko so kadri HDZ vodili sramotno in – kot se je izkazalo – tudi nevarno obnovo hiš na tem območju, povezano s kopico kriminalnih dejavnosti, s katerimi so se šele zdaj menda začeli ukvarjati preiskovalni organi. Država brezzakonja in korupcije se je v trenutku razgalila pred našimi očmi, ko so se proti Baniji začele zlivati reke prostovoljcev, ki so želeli priskočiti na pomoč tamkajšnjim prebivalcem. Nekateri med njimi, večinoma Srbi povratniki, živijo v vaseh, do katerih ne vodi nobena cesta, v njih ni elektrike, ni signala … Gospod premier pa je potreboval polnih sedem dni, da je na območju, ki ga je prizadel potres, razglasil izredne razmere. Pri tem vsako kritiko, da stvari na terenu ne potekajo, kot bi morale, da so vlogo državnih institucij prevzeli posamezniki, da ljudje brez strokovnega znanja tvegajo življenje, da bi zamenjali tiste, ki bi po službeni dolžnosti morali opraviti to delo, imenuje »demontaža države«, medije in opozicijo obtožuje »spodkopavanja reda«, blebeče s svojega udobnega stolčka, češ »kdo je ta, ki iz naslanjača trdi, da to ali ono ni bilo, kot bi moralo biti«, kot bi moralo biti, pa ni bilo nič. In ni nič.

Skupaj z banijskim blatom, porušenimi hišami »iz kartona«, pod ruševinami katerih je umrlo sedem ljudi, skupaj z brezupno bednimi razmerami, v katerih živijo večinoma starčki iz banijskih vasi, je na površje priplavala tudi večletna korupcija vodilnih pri Blagovnih rezervah, za katere država namenja precej denarja, v njihovih skladiščih pa se najde komaj kaj, tam ni niti hrane niti grelnikov, tako da so Banijci pomoč prej dobili v obliki hišic za kampiranje iz Turčije in Avstrije kot iz domačih Blagovnih rezerv, kajti tam jih ni. Ali pa Civilna zaščita, v katere sestavi najdemo nekaj priučenih modelov, ker je Hrvaška, drugače od drugih držav nekdanje Jugoslavije, odpravila študij civilne zaščite, saj je preveč spominjal na osovraženo Jugoslavijo. Zato je zdaj v tej ustanovi zaposlen partijski kader, nesposoben odzvati se na naravne nesreče. Ali pa Redeči križ, še ena organizacija za preskrbo članov vladajoče stranke, katere vlogo so prevzela različna državljanska združenja, ki so tudi zdaj dejavna na Baniji, tam odstranjujejo ruševine, popravljajo strehe, najboljši hrvaški chefi pa kuhajo za tamkajšnje prebivalstvo. V tem času nacijo na HTV izzivajo z glasbenimi spoti o »domovini, ki jo ljubimo«, z zgodbami o solidarnosti in s tem, da v nesreči nisi sam, čeprav je prava resnica, da državni instrumenti za varovanje pred naravnimi nesrečami, potresi ali epidemijami ne obstajajo, ne delujejo, jih ni.

Sicer pa, od hudega potresa v Zagrebu je minilo deset mesecev, v mestnem središču pa je še vedno kup ruševin, prebivalci številnih stavb so razseljeni, tudi na Baniji še zdaj vlada zmeda, ljudje spijo v avtomobilih, zasilnih šotorih, ker nočejo zapustiti krav in ovc, od katerih živijo, kajti država ni sposobna oskrbeti niti te čredice. Zla usoda nekoč rodovitnih Banije in Korduna je že dolgo določena, določili so jo že v devetdesetih letih, od takrat pa srbski povratniki v svojih zakotnih vaseh čakajo, da jim milostljiva država vrne elektriko, ki so jo nekoč imeli, pa telefon in cesto in šolo … Potres je samo pristavil piko na tem brezpravnem območju, s katerega se bo zdaj izselilo še tistih nekaj preostalih prebivalcev. Ti so doslej že spoznali, da se na takšno državo ne morejo in ne smejo zanašati.

To je država, ki se tudi z epidemijo spoprijema selektivno in nečloveško, kajti preden je cepivo proti covid-19 začelo prihajati na Hrvaško, in to po kapljicah – tako pa bo očitno še več mesecev –, je bilo rečeno, da bodo najprej cepili zdravstvene delavce, nato starejše in kronične bolnike, potem pa so cepivo nemudoma razgrabili ministri, večinoma mladi in zdravi, naslednji naj bi bili na vrsti parlamentarni poslanci in javni uslužbenci. Teh je več deset tisoč.

Mar upoštevanje merila, po katerem je zdravje partijske in državne elite pomembnejše od življenja državljanov, ne kaže, da je država do temeljev razdejana, skorumpirana in odvzeta državljanom? Zato vsakršna ujma, potres, epidemija samo razdrapa lažno, nališpano fasado.