Počeno zrcalo

Janko Lorenci

22. 1. 2021  |  Mladina 3  |  Kolumna

Tanja Starič si v nedavnem pogovoru s premierom Janšo o epidemiji ni upala postaviti niti enega kočljivega vprašanja. Novinarko Odmevov nacionalne tv je ohromila njena drža in pokončale so jo njene siceršnje novinarske kvalitete. Intervju je bilo mučno gledati.

Taka drža je – izjema so posamezni novinarji – značilna za nacionalkin informativni program. Tudi zaradi nje naša javna tv ni ustrezno spremljala dominantnega dogajanja v letu 2020 – epidemije. Širila je utvaro, da je enako hudo po vsej Evropi, ni pokazala na glavnega krivca – oblast in Janšo osebno, ni spravila skupaj resne debate o različnih vidikih bolezni.

Nacionalkino držo najbolj določa kultura (političnega) oportunizma. Otipljiv razlog zanj je dejstvo, da status ustanove omogoča politični pritisk nanjo. A ta objektivna ranljivost ne opravičuje očitnega pomanjkanja volje do avtonomnosti, javni tv načeloma zagotovljene. Nacionalka si jemlje manj svobode, kot bi si je lahko, ker ne premore jasne identitete javne tv, se pravi resno vzete zavezanosti javnosti, ne pa politiki, lobijem ali občutku samozadostne lastne pomembnosti. Ta osnovni primanjkljaj se meša z notranjo negativno kadrovsko selekcijo (njen simptom je npr. odgovorna urednica Manica J. Ambrožič), kar slabi delovno in poklicno zavzetost, pa z opuščanjem novinarske specializacije, brez katere ni resne profesionalnosti in kakovostnih oddaj. Ker po podobni poti hodijo časopisi, tv ne more več črpati niti iz njih. Končni rezultat je težko opisljiva slabokrvnost, luknjičavost, sivina informativnega programa. Nacionalka kot celota deluje neambiciozno, uradniško, daleč pod svojimi potenciali. S tako držo je manj odporna proti političnim pritiskom in izgublja bitko s konkurenco.

Izraz take drže je tudi znamenito politično uravnoteževanje. Javna tv seveda mora biti nazorsko in ideološko pluralna. To pa še ne pomeni, da mora vse vrednotiti enako. A nacionalka uravnotežuje tako, da sooča predstavnike (skrajne) desnice in leve sredine, jim daje približno enako minutažo, hkrati pa predpostavlja, da imata obe strani enako prav. Njuni argumenti je kaj prida ne zanimajo, pomembno je, da si pred kamero verbalne klofute delijo dva, trije, štirje osebki iz nasprotnih taborov. Lastnemu vrednotenju se praviloma izogiba. Tako janšizem še zdaj, ko vsem na očeh ruši ustavno državo, obravnava kot normalen, neproblematičen del politike. S tem hočeš nočeš postaja njegov tihi sodelavec – nekakšen kolektivni tv Pahor. Če bi janšizem dovolj zgodaj obravnavala trdo, kot si zasluži, bi ji danes veliko teže stregel po življenju.

V isto poglavje spada vsenavzočnost politikov pred kamerami. Nacionalka jih vabi za vsako pasjo figo, pa če imajo o stvari kaj pojma ali ne. Za tem tičita pritajeni občutek podrejenosti politiki, pa tudi komoditeta; povabiš jih, poslušaš, ni se ti treba poglabljati v snov, ni se treba, hvala najvišjemu, opredeljevati. Politiki občasno seveda morajo pred kamere, toda njihova vsenavzočnost in vloga univerzalnih razsodnikov nas zapirata v njihov tesni, strankarsko omejeni svet. Tako namesto družbenega dialoga teče navidezni politični dialog in tudi s tem se ohranja status quo.

Javna tv obstaja zato, da družbi s svojim avtonomnim, pluralnim in nekomercialnim statusom nastavlja zrcalo, razkriva anomalije, goji družbeni dialog in odpira alternative. Namesto da ji politika polaga v usta svoje ozke, strankarske teme in poglede, bi morala ona politiki z obilno pomočjo različnih strok vsiljevati družbeno pomembne tematike. Saj ima tudi prebliske in vse to po malem počne, a praviloma tako površno, neambiciozno in nesistematično, da, gledano scela, soustvarja in utrjuje klavrno slovensko realnost. Z uravnoteževanjem pomaga državo držati v začaranem krogu malignega janšizma in benigne levosredinske politike. Do celote družbenega dogajanja je v bistvu ravnodušna, se mu zgolj prilagaja in ga posnema, korigirati pa ga sploh noče. Zrcalo je počeno.

Če hoče stresti s sebe prah, bo storila vsaj troje: se otresla neoliberalizma (trdno zasidranega v večini televizijskih glav), jasno zavrnila desni ekstremizem in se znebila neangažirane drže. Saj ji vendar mora iti za nekaj, saj ima, po starem rečeno, poslanstvo. Še prej si bo priznala, da v dolgotrajni krizi ni le Slovenija, ampak tudi sama. S tako miselnostjo, kadriranjem, neambicioznostjo preprosto ne more biti živa, potentna javna tv, tudi če bi imela popolno avtonomijo in bistveno več denarja (ima ga premalo).

Večkrat smo že zapisali, da je kljub svojim slabostim dragocena in nepogrešljiva. To je vedno teže izreči. V izrednih razmerah korone si je sprva povrnila nekaj gledanosti in ugleda, po Janševem napadu nanjo iz večne defenzive prešla v kratko ofenzivo, potem pa se vrnila v staro plašno lego. Scela je v prelomnem letu 2020 padla na izpitu, ker se je medlo, rutinsko odzvala na poglavitni drami v tem času: izbruh epidemije in Janšev naskok na ustavno Slovenijo.

Kar zadeva informativni program, jo je v obeh pogledih prekosila njena komercialna tekmica. Popova oddaja 24 ur in večerna poročila so praviloma bolj ambiciozni, bolj profesionalni, bolj televizični in manj servilni do Janše kot Dnevnik in Odmevi. Se nacionalka res ne zaveda, da postopoma, a nezadržno izgublja tudi podporo tiste javnosti, ki ima javno tv za nujno, za družbeno potrebo, in jo zato po svojih močeh ščiti pred polaščevalnostjo politike.

Če bo ostala taka, se bo hiranje nadaljevalo, beg gledalcev tudi in nazadnje bo prej ali slej odpravljena obvezna naročnina. To pa bo konec javne tv. Prepreči ga lahko, ob asistenci razumne politike, ki se bo iz RTV SLO umaknila in ji dala dovolj denarja, predvsem sama, tisti njeni živi deli, ki se nočejo sprijazniti s pogrezanjem in že zdaj razbijajo notranjo samoblokado in sivino.