Madžarski sev

Vlado Miheljak

29. 1. 2021  |  Mladina 4  |  Dva leva

»Madžarski premier Viktor Orbán je zavrnil kritike glede stanja demokracije na Madžarskem. Zatrdil je, da je demokracija na Madžarskem ravno tako kvalitetna kot v Italiji ali Nemčiji in izpolnjuje vse evropske standarde na tem področju ... Na Madžarskem se po Orbánovih besedah borijo za intelektualno suverenost, saj se krščansko-konservativno dojemanje demokracije razlikuje od liberalnega.«
— Viktor Orbán na Blejskem strateškem forumu o stanju demokracije na Madžarskem (STA, 31. 8. 2020)

»... To je bila pragmatična odločitev. Takšen je Orbán. Ker je videl, da je tam prostor za moč, se je premaknil tja. Veliko članov Fidesza se je takrat krstilo, začeli so hoditi v cerkev, več so govorili o naciji. Celoten govor in način komunikacije se je spremenil. Vse je bilo strateško.«
— Zsuzsana Szelenyi, nekdanja sopotnica Viktorja Orbána, o tem, zakaj sta se njegova prej liberalna stranka in politika po porazu na volitvah (1994) prelevili v desno, konservativno. (Fokus, 24ur POP TV).

»Bog, sreča in Viktor Orbán.«
 — Formula poslovnega uspeha Lőrinca Mészárosa, nekdanjega Orbánovega sokrajana, prijatelja in enega od najbogatejših Madžarov

»Narod ne more biti v opoziciji.«
— Orbánova vizija in argumentacija transformacije Madžarske iz normalne parlamentarne nazaj v ljudsko demokracijo

Kriterij normalnosti ni v njeni vsebini. Kriterij normalnosti določa čas trajanja. Sčasoma vsaka, še tako bizarna pojavnost postane normalna. In kar je veljalo za normalno, postane eksotično, nenormalno, ekscesno. Denimo vztrajanje pri doslednem spoštovanju ustavnosti, vladavine prava, spoštovanje človekovih pravic, neodvisnosti medijev, sodne oblasti, kulturnih, znanstvenih, univerzitetnih institucij ... Ko je leta 1998 Orbán prvič prevzel oblast, je preveč krotil svojo avtoritarno slo; preveč se je oziral na to, kako bo na avtokratsko metodo vladanja gledala domača in zlasti tuja javnost, kako se bodo na to odzvale evropske institucije. Ker je bil premalo odločen, mu je oblast spolzela iz rok že na naslednjih volitvah. Ko je pred desetimi leti (2010) Orbán začel v drugo prevzemati ne oblast, se ni več trudil blefirati, da je demokrat, ampak je grobo prevzel nadzor nad vsemi podsistemi. Ko se je pandemično zaril v vse pore družbe, se je lepo videlo, kaj pomeni suspenz demokratičnih institucij. Kako nenormalnost postopoma in počasi postane normalnost. Samoumevnost.

Zgodba Orbánove Madžarske je poučna za Janševo Slovenijo. O. K. Orbánov politični intelekt in talent sta nesporno višja od Janševega. In zlasti zna Orbán čustva veliko bolj nadzorovati in podrediti taktiki kot Janša. Slednjega v vseh kritičnih trenutkih izda prav njegova nrav. A oba sta začela svojo politično pot uresničevati kot predana znotrajrežimska mladinca. Janša kot funkcionar Zveze socialistične mladine in študent takratnega režimskega študija »Splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite« (SLO in DS). Orbán je začel politično pot kot navdušen prorežimski mladinec in funkcionar partijskega podmladka (Kommunista Ifjúsági Szövetség – KISZ). Oba sta po diplomi delala v strukturah partijske države. Nista bila disidenta in nista se odrekla partiji, pač pa se je partija odrekla njima. Sta pa oba po razhodu ohranila njen slog in metodo delovanja. In ko sta prišla na oblast, sta oboje začela obnavljati.

Orbán je vselej korak pred Janšo. Je pa Janša vzoren Orbánov učenec. Bolj ko ne gre za razmerje kot med botrom in krščencem. Zato se je tudi on po dveh izgubah oblasti odločil prenehati ozirati na kaprice demokratičnih postulatov. Odločilni mejnik, ki je ob vseh mogočih zlorabah pripeljal mednarodne institucije do ocene, da Madžarska ni več delujoča demokracija, je bila redukcija parlamenta na zgolj ritualno funkcijo. Orbán si je zaradi volilnega izida, ob specifičnem volilnem sistemu, zagotovil takšno večino v parlamentu, da je njegova nadzorna vloga nad izvršno oblastjo praktično onemogočena. V Sloveniji je zaradi razmerij med koalicijo in opozicijo in zapletenih razmerjih v sami koaliciji državni zbor do določene mere opravljal svojo nadzorno funkcijo. Že dalj časa je čutiti vse večjo ignoranco premiera in sploh celotne vlade do državnega zbora. V ponedeljek, 25. januarja 2021, pa se je zgodil precedens. Janša je, namesto da bi odgovarjal na poslanska vprašanja, kar ni njegova poljubna izbira, ampak obveza, žalil poslanca Kordiša. Javnost je bila upravičeno ogorčena. A bolj kot sama žalitev skrb zbujata dve stvari. Premier ne čuti dolžnosti odgovarjati na poslanska vprašanja, ki se mu ne zdijo relevantna in primerna. In še huje: te arogance si ne zagotavlja z udobno parlamentarno večino, ampak s kolaborantskim vedenjem predsednika DZ, ki ne ščiti integritete poslancev in državnega zbora, ampak premiera Janšo.

Madžarski kritični intelektualci vse bolj deprimirano ugotavljajo in opozarjajo, da je ena stranka ugrabila državo, vzpostavila dominacijo nad njenimi nadzornimi institucijami in finančnimi vzvodi, nad mediji ter se vse bolj zapleta v mafijsko »ekonomijo«.

Hja, tudi Slovenija se ob Zorčičevi asistenci vse bolj spreminja v deželo mafijskega pajdaštva; sprego oblasti in njenih »poslovnežev«. Ko boste slednjim ob izteku pandemije postavili vprašanje, kje in v čem je skrivnost njihovega bogatenja, vam bodo odgovorili:

»Bog, sreča in Janša.«