Na bojnih poljih

Bernard Nežmah

29. 1. 2021  |  Mladina 4  |  Pamflet

Posvečeni ring spopadov je kajpak parlament. Poslanska vprašanja premieru so ritual, ki ločuje demokracije od diktatur. V starem režimu je bilo nezamisljivo, da bi parlamentarec zastavil vprašanje predsedniku Titu: zakaj ste poslali čestitke Gustavu Husaku, ko pa ste pol leta pred tem obsodili sovjetsko vojaško invazijo na Češkoslovaško? (Sovjeti so nato odstavili reformističnega voditelja Aleksandra Dubčka in ga zamenjali s prosovjetskim Husakom.) Maršal Tito je bil namreč ta, ki je govoril in spraševal, njemu kot božanstvu se ni postavljalo vprašanj.

Na zadnji skupščinski seji je predsednik vlade Janez Janša na vprašanje poslanca Mihe Kordiša odgovoril, da ne ve, ali bi odgovoril resno, in mu je potem odvrnil, da se bo pozanimal pri pristojnih institucijah, kako pomagati takim, ki trosijo takšne nebuloze, nato pa še repliciral, da bo pogledal, če ima na svoji kliniki v Avstraliji še kaj prostora na oddelku. V parlamentu je jasno zavrelo, nekateri so bili zgroženi nad tem, da premier pošilja poslanca v norišnico.

Dejansko, skrajni cinizem, ki namesto odgovora prinese norčevanje iz parlamentarca. Pričakovati bi bilo umerjeno repliko. Toda poslanec Kordiš je premiera zvito vprašal, zakaj oblast predaja v roke kriminalnim združbam, kjer je postavil kot factum, da so del oblasti prevzeli kriminalci. Je na to mogoče odgovoriti brez cinizma? Postavimo, da bi podobno vprašanje postavili rektorju ljubljanske univerze, županu glavnega mesta ali direktorju Krke??? Spraševalec ne bi dobil odgovora ali pa bi bil deležen drugačne inačice cinizma.

A vendar, poslanci imajo svobodo postavljati vprašanja, četudi so provokativna in žaljiva, premieri pa izbrati obliko svoje retorike. Večina medijev, ki so o duelu poročali, je poantirala nespodobno aluzijo na umobolnico. Kot da so jih ustanovili šele za Dedka Mraza in so brez spomina na nedavno preteklost! Pol leta nazaj je bilo stanje obrnjeno, takrat je gospod Kordiš dejal: Če bi bil Janez Janša manj na tviterju, pa več na psihiatriji, kamor spada …

Tudi najostrejši besedni spopadi v parlamentu so znamenje kulture, sposobnosti, da konflikte rešujemo z besedami.

Drugače jo je odnesla stolnica Sv. Nikolaja v Ljubljani. Veličastna cerkev in kulturni spomenik ima na zunanji steni fresko, ki jo je neznanec polil z barvo. Stavba, ki 400 let samo stoji sredi mesta, se nikoli ne oglaša ter z nikomer ne polemizira, je doživela vandalski napad. Ne prvič, pred meseci so jo popisali z grafitom, še od prej imajo na nadškofiji mapo s fotografijami agresivnih parol, ki so jih neznanci popisovali po njenih stenah v zadnjih treh desetletjih. O tej obliki kristjanofobije bi lahko izšla pomenljiva monografija. Sploh, ko bi se izkazalo, da je njeno pročelje doživelo več napadov kot cerkev Device Marije v Bagdadu.

Povsem drugače ravnajo s polemičnimi besedami v skakalnem športu. Pred dobrim mesecem se je eden najboljših skakalcev mladega rodu na svetu Timi Zajc oglasil z nekaj besedami kritike na račun treningov v reprezentanci, ki so prinesli slabe rezultate. V njih ni bilo nobenih žalitev niti ni nikogar poslal na psihiatrijo, toda v hipu je sledila sankcija in mediji so poročali z velikimi naslovi, da je dobil opomin pred izključitvijo iz reprezentance. V slovenščini ta pojem pomeni, da je član reprezentance, da pa bo ob naslednjem prestopku izključen. Toda mladi as je doživel kazen enomesečne izključitve, šele konec tedna se namreč spet vrača na svetovne tekme.

Ko bi predsednik parlamenta poslanca Kordiša za en mesec izključil iz parlamentarnih sej, bi zavrelo, češ da je to brutalni napad na svobodo govora. Popolnoma upravičeno. Ko pa športnik izreče svoj pomislek, je deležen drastične prevzgojne kazni, ki naj mu za zmeraj vbije v glavo, da je on le telo, skakalec, ki lahko skače, in bog ne daj, da bi izrekal svoje misli. Da je to mentalni horizont vrhovnega skakalnega šefa Ljuba Jasniča, nekdanjega Titovega mladinca, človek še razume, a da mu zvesto sledijo športni mediji in borci za svobodo govora???

Leta 1814 je bil osrednji problem Evrope Napoleon Bonaparte, ki je z vojskami poldrugo desetletje pustošil po Evropi in pustil za seboj stotisoče mrtvih. V koalicijo zoper njega so potem vstopili vladarji Rusije, Prusije, Avstrije in Anglije, ki so ga porazili na bojnem polju in vkorakali v Pariz. Ruski car Aleksander I. se je zapisal v francoski spomin kot najbolj kultivirani vladar, saj se je ob prihodu v Pariz opravičil Francozom za svoj prihod ter poskrbel, da v dneh njegove okupacije ni bil izstreljen en sam strel proti Francozom. Ko so mu gostitelji ponudili, da bi spremenili ime mostu Austerlitz (kraj velike Napoleonove zmage nad njim), je odvrnil: ne, zadošča mi, da sem čezenj prikorakal s svojo armado. Tako piše v Mémoirs d’outre-tombe (Spomini z onkraj groba) pisatelj in politik Francois-René de Chateaubriand. In kaj so potem zmagovalci naredili z Napoleonom, ki je bil s svojo gardo v Fontainbleauju? Dogovorili so se z njim, da ga bo na svobodno pot na Elbo spremljal oddelek avstrijske in ruske vojske. In ko so ga na poti skušali napasti besni Francozi, je posredoval ruski grof Šuvalov: »Ali vas ni sram, da žalite nesrečnika, ki se ne more braniti. Dovolj je ponižan zaradi žalostne situacije, prezir je edino orožje, ki ga lahko uporabite zoper njega!« General, ki se je leta bojeval proti Napoleonu, ga je branil pred množico, ki ga je pred tem oboževala.

Na poti do Elbe se je veliki Napoleon vseeno preoblekel v oficirsko uniformo avstrijskega častnika in se odel s plaščem Šuvalova.