Sveta polomija

Janko Lorenci

29. 1. 2021  |  Mladina 4  |  Kolumna

Razmerje med slovensko katoliško cerkvijo (KC) in politiko je nezdravo. Politika ima cerkev za pomembno, z njo koketira in ne potegne jasne črte med njo in državo. Nečista zveza se je začela že z denacionalizacijo, ki je cerkvi v naravi vrnila tudi fevdalno premoženje. Finančno polomijo mariborske škofije je politika obsodila šele za Vatikanom in tudi pedofilske afere bi brez Vatikana pometla pod preprogo.

Največja ljubezen vlada med KC in SDS. Njeno racionalno jedro je odnos daj-dam. Cerkev stranko priporoča vernikom, od nje pa dobiva ugodnosti materialne narave. Ne moti je, da se je SDS prelevila v skrajno desnico, niti to, da tako zavezništvo neredke vernike bega. A naših škofov ne ženejo samo materialni motivi. Očitno se bolje počutijo v avtoritarnem okolju in mislijo, da bi KC bolje kot v posvetni demokraciji uspevala v nabožni avtokraciji.

Oboje je tesno povezano s težnjo, da bi si pridobila nekdanji vpliv in položaj. Po koncu zanjo težkega socializma se je, drugače kot večina zahodnoevropskih cerkva, zasukala v preteklost – si za cilj izbrala rekatolizacijo, restavracijo klerikalizma iz časa pred drugo vojno. Danes bi bila bistveno bolj vitalna in pozitivna, če bi se namesto zaprtosti v miselnost ogrožene trdnjave odprla in odločila za krekovski krščanski socializem, zaslužen, da so Slovenci množično ostali verni, ker so v cerkvi in njenih naukih videli tudi konkretne socialne vrednote.

A naša KC hoče biti močna in vplivna, oboje pa bolj kot z vero, vernostjo in dobrimi lastnimi zgledi enači s kapitalsko močjo. Pot do nje vodi prek sodelovanja s politiko. Od tod posebno razmerje z avtoritarno, »poslovno« in izrazito neoliberalno SDS. Od tod tudi nastanek in zlom (t. i. sveta polomija) slovenskega katoliškega tajkuna (mariborske škofije), s katerim je hotela KC postaviti svoj vzporedni (šolski, bančni …) sistem, a je njej, njenim upnikom in davkoplačevalcem pobral veliko denarja, cerkvi pa tudi dobrega imena – ne da bi jo kakorkoli izučil.

Tudi zato namesto zaželene rekatolizacije enako kot drugje na Zahodu doživlja sekularizacijo, upadanje vernosti in pripadnosti cerkvi; ljudstvo ne priznava več vrhovne moralne avtoritete cerkve, ustvarilo si je drugačne vzorce vsakdanjega življenja (odnos do splava, LGBT itd.). Poleg tega cerkev ne kaže kake višje moralnosti, kvečjemu nasprotno. Hkrati so njeni vrhovi del establišmenta, in to v času, ko neenakost naglo narašča, ljudje pa to in »one zgoraj« vedno bolj obsojajo.

Epidemija bo sekularizacijo morda še pospešila. Tudi cerkve so v glavnem zaprte in marsikdo, ki mu je prisotnost pri mašah bolj navada kot intimna potreba, bo navado opustil. Pri tem je po nekaterih podatkih v Sloveniji pravih vernikov bistveno manj od uradnih 50 plus nekaj odstotkov. Zaradi sekularizacije je čedalje manjši tudi priliv novih duhovnikov.

Sekularizacija ni enoznačen proces. Če gledamo nanjo kot na odmikanje od klerikalne, spolitizirane, bogataške cerkve, je razumljiva in normalna. Po drugi strani vera vsebuje veliko pozitivnih vrednot, večinoma takih, ki nasprotujejo molitvicam neoliberalizma. Pešanje vernosti lahko torej pomeni tudi pešanje zaželenih vrednot. Skratka, vernost sama po sebi je lahko pozitivna, posameznikom pomaga lajšati stiske, lahko je eno izmed družbenih lepil. Če je zlorabljana, družbo deli.

Vera in vernost težko shajata brez svojega nosilca – cerkve, ki obnavlja tradicije, skrbi za bogoslužje, vzdržuje infrastrukturo itd. Zelo težko pa shajata tudi s cerkvijo, ki počne nekaj drugega, kot pridiga, je oblastiželjna in mahnjena na materialnost. Taka cerkev vernosti prej škodi kot koristi. Slovenska KC hodi po tem nevarnem robu. Mnoge vernike taka drža bega, nekateri zato vero opuščajo. Ob taki cerkvi – opravičujemo se številnim duhovnikom, ki so drugačni od vrhov svoje institucije – marsikateri vernik ostaja veren kljub cerkvi. Ali drugače: zveza vernost-cerkev se trga.

Nadškof Zore nastopa zadržano, po tonu zmerno, je daleč od Rodetove verbalne ostrine in želje po zunanji imenitnosti. Vendar je razočaranje in slovenska cerkev ni pod njim niti malo spremenila svojega bistva. Taka se vedno očitneje oddaljuje od socialne, tolerantne, nemilitantne cerkve, kakršno zagovarja papež Frančišek, za večino naših škofov slaba vest in tarča skrite jeze. Zoretova zunanja umirjenost je po svoje tudi krinka za nekatera napadalna katoliška združenja. KC se od njih ne distancira, čeprav njeni podobi škodijo ali jo razgaljajo. To razmerje je po malem podobno odnosom med nogometnimi klubi in njihovimi razgrajaškimi navijači.

Imamo torej dokaj premožno, starikavo KC in vedno bolj prazne cerkve. Zaupanje vanjo je skoraj enako nizko kot zaupanje v politiko. Razmišljujočih duhovnikov, ki si upajo kaj reči, je vedno manj, kritični laiki v njej so utišani, navzven podpira skrajno desnico in kljub drugačnim frazam tudi neoliberalnost (to žal pretehta njeno hvalevredno karitativnost). V bistvu živi v nasprotju s tem, kar oznanja papež Frančišek.

Vse to pomeni, da pomaga ohranjati slabo stanje, v katerem je sama in je tudi Slovenija. Če se ne bo korenito spremenila, se bo odtekanje vernikov nadaljevalo, sama pa lahko postane le ena izmed sekt. Staranje družbe, negotova prihodnost, naraščajoča konservativnost po malem delajo za vero in vernost, cerkev sama pa to prevešanje družbenega razpoloženja ovira, ker raje streže sebi in tako odlično spada v čas, ki mu daje pečat miselnost jaz, jaz, jaz. O »katoliških« politikih, tistih, ki se pri velikih mašah kažejo v prvi vrsti in delajo pobožne ksihte, ne bomo zgubljali besed. Če bi se naša cerkev preuredila po Frančiškovih predstavah, bi zanje pri priči postala Lucifer.