Revolucija od zgoraj
Podobnosti med savdsko in ljubljansko urbanistično propagando ni mogoče spregledati: identične velike besede in identična sterilna računalniška grafika
Savdska Arabija ni doživela arabske pomladi tako, kot so jo druge države v regiji. Ni bilo dovolj množičnih revolucionarnih gibanj, da bi bila okostenela država od spodaj prisiljena v prenovo. Toda po interpretaciji zahodnih medijev naj bi središče islamskega konservativizma vseeno doživelo nekakšno revolucijo, ki naj ne bi prišla iz ulic, ampak kar iz kraljevih dvorov – njen vodja pa ni bil nihče drug kot ošabni princ Mohamed bin Salman. Ta je namreč zadnja leta potoval po svetu in šarmiral zahodne »opinion makerje« (predvsem pa investitorje) s svojimi naprednjaškimi projekti. »Naša država se spreminja! Gradili bomo mesta prihodnosti, ki bodo nova središča znanosti, umetnosti in kulture!« Zapravil je milijarde dolarjev za megalomanske PR-kampanje, s katerimi je prepričeval Zahod, da je v zatohli teokraciji zapihal svež veter.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Savdska Arabija ni doživela arabske pomladi tako, kot so jo druge države v regiji. Ni bilo dovolj množičnih revolucionarnih gibanj, da bi bila okostenela država od spodaj prisiljena v prenovo. Toda po interpretaciji zahodnih medijev naj bi središče islamskega konservativizma vseeno doživelo nekakšno revolucijo, ki naj ne bi prišla iz ulic, ampak kar iz kraljevih dvorov – njen vodja pa ni bil nihče drug kot ošabni princ Mohamed bin Salman. Ta je namreč zadnja leta potoval po svetu in šarmiral zahodne »opinion makerje« (predvsem pa investitorje) s svojimi naprednjaškimi projekti. »Naša država se spreminja! Gradili bomo mesta prihodnosti, ki bodo nova središča znanosti, umetnosti in kulture!« Zapravil je milijarde dolarjev za megalomanske PR-kampanje, s katerimi je prepričeval Zahod, da je v zatohli teokraciji zapihal svež veter.
Jedro prinčeve kampanje je bilo futuristično mesto Neom. Mesto sicer ne obstaja nikjer drugje kot v bin Salmanovih absurdnih reklamnih videih. Ti obljubljajo, da bo na zaplati »neobljudene zemlje« do leta 2025 zrastla metropola s populacijo, večjo od New Yorka. Tam bodo leteči avtomobili, 100 % zelena energija, umetna inteligenca, nadzor nad vremenom, v laboratorijih bodo nastajala genetsko superiorna bitja, prebivalci pa se bodo lahko igrali z dinozavri in na nebu občudovali umetno Luno. In kar je najboljše: v Neomu ne bo veljalo šeriatsko pravo kot drugod po državi! Opazovalcem je seveda jasno, da se takšen projekt ne bo nikoli uresničil, toda to jim ne preprečuje, da ne bi peli hvalospevov »ambicioznemu reformatorju« in se postavljali v vrsto za njegove donosne projektne pogodbe. Prav tako ne preprečuje ambicioznemu reformatorju, da ne bi začel deložirati desettisoče prebivalcev z »neobljudenega ozemlja« in ubijati nasprotnike projekta. Aprila lani so oblasti tako potrkale na vrata lokalnemu aktivistu Abdulu Rahimu Al Huvajtiju in zahtevali, da se nemudoma izseli. Ker ni hotel iz svoje hiše, so ga prerešetali. Ideja mesta prihodnosti lahko obstaja le, če so iz nje dosledno odstranjeni nadležni ljudje, ki bivajo tukaj in zdaj.
Skoraj sočasno z bin Salmanovimi reklamami za Neom so izhajali tudi propagandni videi za gradnje, ki naj bi zaživele v Ljubljani pod pokroviteljstvom Zorana Jankovića. Letos nas je Mestna občina Ljubljana bombardirala s spektakularnimi infrastrukturnimi načrti. Podobnosti med savdsko in ljubljansko urbanistično propagando ni mogoče spregledati: identične velike besede in identična sterilna računalniška grafika. Več kot očitno sta produkt odtujenih dvornih birokratov, ki se sprašujejo, »na kaj zdaj palijo progresivci«. Da bi birokrati dvignili liberalni pedigre svojih šefov, v njegove projekte vnašajo malo znanosti, malo ekologije, ščepec kulture … pa seveda participatornost in socialno občutljivost – to zdaj vsi radi slišijo. Oglejte si uradno stran ljubljanskih kulturnih projektov, pa boste povsod videli isti neomski recept. V času, ko se je občina potegovala za 50 milijonov evrov vreden naslov evropske prestolnice kulture, so občinski birokrati evropskim financerjem v prijavnih knjigah obljubljali malodane revolucijo (na naslovnici je bila slika kolesarskih protestov!) – še malo pa bomo imeli v Jankovićevi Ljubljani dinozavre in gledali lastno Luno.
Ljubljanskim kulturnorazvojnim projektom pa je skupno s savdskimi še to, da ne bodo nikoli uresničeni. To niti ni njihov namen. Izdelani so zato, da z javnim denarjem pripravijo privlačen teren za zasebne investitorje, da operejo imena koruptivnih voditeljev in da si njihovi prijatelji razdelijo nekaj gradbenih koncesij. »Važno, da se gradi, pa da kakšen cegel pade še na stran,« je proces posrečeno opisal kolega. Najočitnejši primer je vsekakor Center Rog – megalomanski kulturni kompleks, vreden 30 milijonov evrov, ki naj bi zrastel na »neobljudenem ozemlju« Avtonomne tovarne Rog. V reklamnih spotih je obljubljena čudežna zgradba, kjer naj bi najbriljantnejši umi našega časa ustvarjali prihodnost. Temu PR-sranju seveda ne verjame noben udeleženec projekta. Občina je namreč kupila zemljišče, da bi ga z dobičkom prodala hotelirskim investitorjem, in ko ji to ni uspelo, je pač morala prevzeti gradbeno iniciativo, da bi vlagatelje še malo spodbudila. Porabo javnega denarja je upravičila z obljubo generičnega kulturnega centra, ki pa je le izgovor, da se začnejo premikati cegli.
Nič nenavadnega torej, da je vsebina Centra Rog enako prazna in odtujena od realnosti, kot je načrt mesta Neom. Ustvarilo jo je nekaj dvornih birokratov, ki so pod vplivom startup histerije zgodnjih dvatisočih narisali maketo hipsterskega kreativnega huba, nato pa jo vsakih nekaj mesecev dopolnili z novimi liberalnimi buzzwordi ter jim dodali končnico »lab«. Napredni meščani imajo menda blazno radi »labe«. V zadnji izmed stotih verzij Centra Rog so jim zato obljubili »3D lab, zeleni lab, otroški lab, tekstilni lab, kovinski lab, lesarski lab, multimedijski lab …«. V resnici je vseeno, če bi napisali dinozaver-lab in luna-lab … cilj gradnje je enak, kot je bil leta 2006: z javnim denarjem obrniti gradbeni posel. Takoj ko bo to storjeno, bo čudežno zmanjkalo denarja za vse te laboratorije prihodnosti. V Neomu od vseh obljubljenih čudes za zdaj stojita le letališče in hotel za prestižne goste. Center Rog bo čez tri leta garažna hiša z nekaj turističnimi butiki.
Ljubljana je v zadnjem desetletju doživljala svojo revolucijo od zgoraj, nasilna evakuacija Roga pa pomeni njen vrhunec. Politično in kulturno življenje Ljubljane je bilo zadušeno, njeni prostori spontanega ljudskega zbiranja uničeni, njeni kritični mediji so v zadnjih vzdihljajih. Zelena prestolnica je razširila svoje obvoznice za dnevne migrante, ki si v njej več ne morejo privoščiti živeti. Kandidatka za evropsko prestolnico kulture je izselila stotine umetnikov. Mesto heroj je pospravilo lastne prebivalce za ograje, da je lahko fašistična vlada izvedla svoje nacionalistične proslave. Avra naprednosti mesto kakopak še vedno obdaja, toda ta ni več produkt ustvarjalnega in bojevitega duha prebivalcev, ampak PR-kampanj dvornih birokratov. Kdo potrebuje demokratično sodelovanje ljudstva, ko pa lahko kraljeva družina najame strokovnjake, da mislijo namesto njih? Ljudstvo je pač preneumno, da bi razumelo velike sanje svojih voditeljev. Ljudstvo ne razume, da je v napoto donosnim gradbenim investicijam in da bi bilo mesto lepše brez njih.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.