Moja prijateljica Mira Furlan

Heni Erceg

29. 1. 2021  |  Mladina 4  |  Hrvaška

Hodiva po Zagrebu, pod krošnjami visokih platan na Zrinjevcu, začelo je naletavati. Nataknem si kapo, ona spretno potegne izpod plašča konec šala in si ga omota okoli glave. Gleda me nasmejanih oči. Primeva se pod roko, srečni, ker sva spet skupaj, se smejiva kot kakšni smrklji, kakor da si nisva na pleča naložili že toliko let, prežetih s tegobami, nevarnimi grožnjami malignega nacionalizma, bolečimi medijskimi napadi, ki mejijo na linč, zaradi česar se je ona odločila za negotovo izseljenstvo, sama pa sem se umaknila v nemara udobnejše notranje pregnanstvo.

Na Šolti sva, sediva na dvorišču moje hiše, na mizi grozdje in vino, smejiva se … srečni, ker naju tisti hip ne loči neizmerna razdalja med Kalifornijo in Hrvaško, in načrtujeva … »Kaj ko bi še vi kupili hišo na Šolti?« vprašam. »Ja, krasno bi bilo, živeli bi blizu in bi se skupaj starali,« pravi sijočih oči. »Ali na Visu,« nadaljujem. »Ali pa mogoče v Istri, tam je drugačna, boljša Hrvaška.« Pripoveduje mi o ponižujočih avdicijah v Ameriki, o nelahkem življenju v državi, iz katere mi pošilja zanimivo pisanje, ki je izhajalo najprej v Feralu, nato je bilo izdano še v knjigi. Odločitve, omahovanje, strah pred vrnitvijo …

Na Reki s kančkom stalne tesnobe in v strahu pred pogledi vstopiva v manjšo krčmo, da bi si privoščili kosilo. Vsi so prijazni in oči ji sijejo, žalost se skriva nekje v ozadju, srečni sva, ker je zadnjih nekaj let pogosto na Reki, igra v tamkajšnjem gledališču, žari v vsaki vlogi, uživa na dolgih sprehodih ob morju. V njeni poletni vrnitvi v Ameriko sva videli le še en odhod domov, pospremljen z načrtom o skorajšnji vrnitvi v reški HNK. Potem pa je na njen vrt priletel okuženi komar in ta banalni pik je bil smrtonosen za Miro Furlan, igralko, mojo prijateljico, pregnanko, žensko, po kateri je pljuvalo toliko tukajšnjih frustriranih, nezadovoljenih medijskih samcev in drugih nepomembnih komarjev, ki so se v trenutku njene smrti spet skrili v zatohla legla. In molčali.

Kot so molčali leta 1991, ko je Mira dobila odpoved v svojem matičnem gledališču v Zagrebu, ker si je drznila igrati v Beogradu, kjer je tedaj živel njen mož, in doživela medijski linč in vihar groženj tako imenovanih navadnih državljanov, zaradi česar sta se z možem odločila za selitev v Ameriko. Hrvaška je tako izgubila veliko igralko, resnično izobraženo, politizirano osebo, ki pa je vendar naivno zagovarjala mnenje, da lahko umetnost – kot da je to res mogoče – preseže pritlehnost vojne in plehkost populizma.

V času, ko so se Mirini kolegi, ki so sestavljali »igralski bataljon«, postrojavali v uniformah in prepevali nekakšne trapaste domoljubne pesmice, je ona postala izdajalka. In idealna žrtev. Tradicionalna žrtev že vse od časov, ko je inkvizicija takšne »čarovnice« sežigala na grmadah.

Ženska, lepa, uspešna, krhka in močna hkrati, ki se uveljavljenemu vzorcu navkljub ni menila za nacionalne barikade, je postala popolna tarča za malomeščanski um in medijske drobnjakarje, iz tega pa je nastala serija člankov v tedniku Globus, ki je takrat izhajal z naslovnico v maskirnih barvah, z ostudnim naslovom Težko življenje lahke ženske. V njih ni manjkalo gnusnih tračev in intimnih podrobnosti, saj so se takrat novinarji dokopali celo do zdravstvenih kartonov – pri tem so za skupno nacionalistično stvar sodelovali kar izbrani osebni zdravniki –, pisec teh člankov, ki jih je Mira brala, kadar si je lahko privoščila odmor med opravljanjem natakarske službe, s katero se je preživljala v New Yorku, pa danes dela na HRT in je »izjemen poznavalec hrvaških vin in jedače«. Gnida si je našel državno sinekuro in ista gnida je ob smrti Mire Furlan spregovoril kot njen »prijatelj iz šolskih dni«, ne kot strupeni komar, eksekutor v roju podobnih, medtem ko so se medijski delavci mučili, da bi našli sogovornike, ki bi kaj povedali o igralki, močni Medeji, nepozabni Antigoni. Trudili so se zaman, kajti tako rekoč nobeden od njenih kolegov, umetnikov in umetnic, ni niti muksnil, oglasilo se je zgolj nekaj režiserjev, vsi drugi – tišina, kot takrat, ko so jo izgnali iz Hrvaške. Molčijo, ker jih je sram? Malo verjetno. Ne sramuje se niti vodstvo njenega nekdanjega matičnega gledališča, ki je v sporočilu za javnost zapisalo, da je pred odhodom v Ameriko »nehala delati v HNK v Zagrebu«. Še do danes torej ni zbralo moči za priznanje, da je odpoved dobila samo zato, ker se je drznila igrati v Beogradu, prav tako kot so ji zaradi tega odvzeli tudi stanovanje v Zagrebu in ji ga vrnili šele po mučnih 17 letih.

Idealna žrtev iz devetdesetih let je bila uspešna igralka in samosvoja ženska in je to ostala do smrti, prav tako pa se nista spremenili niti Hrvaška niti njena tako imenovana kulturna elita, ki sta jo počasi in pedantno ubijali. Vse to boleče pikanje hrvaške medijske, politične in kulturne province je dokončal navaden komar s svojim smrtonosnim pikom. Zato so izrazi sožalja ministrice za kulturo ali predsednika vlade, ki sta govorila o »veliki igralki in nenadomestljivi izgubi«, sprevrženi. Mučna so sporočila privržencev partije, ki še danes proizvaja etnično sovraštvo in »notranje sovražnike«, njihovi predhodniki pa so ustvarili trdne temelje, na podlagi katerih je mogoče z vsakršnimi sredstvi kaznovati, preganjati, osamiti tiste, ki se ne strinjajo s tezo, da je pripadnost narodu edina vrednota, s katero so izničene vse druge, še posebej svobodni um. Prav zato sta bila svetovljanstvo Mire Furlan in njen prezir do narodnosti kot nekakšnega svojstva človečnosti pogonsko gorivo za splošno »domoljubno« sovraštvo do nje in za grobi izgon.

Jaz pa še zdaj vidim čudežno Evripidovo Heleno v njeni igralski izvedbi davnega leta 1990, kako s čolnom odrine od brega na čarobnem rtu pod Marjanom v Splitu. V mrak. Na morje, ki ga je imela tako rada.