Muzej norosti in osamosvojitve

Vlado Miheljak

5. 2. 2021  |  Mladina 5  |  Dva leva

»Muzej norosti se mora izseliti iz prostorov gradu Cmurek, kjer deluje od leta 2014. Upravljavec mu je odredil izselitev v 30 dneh zaradi domnevno pomanjkljive varnosti in samovoljnega poseganja v objekt, v muzeju pa razumejo očitke kot zlorabo okoliščin za uničenje lokalne iniciative.«
— (STA, 1. 2. 2021)

»Ne vem, ali naj to [Kordišev očitek o sodelovanju s kriminalnimi združbami, op. a.] jemljem resno ali ne. Glede na to, da opravljam tudi funkcijo ministra za zdravje, se bom pozanimal pri pristojnih institucijah, kako pomagati takšnim, ki trosijo takšne nebuloze. ... K prejšnjemu odgovoru na podobno vprašanje lahko dodam samo to, da gre očitno za urgentni primer in da bom preveril, če imam na svoji kliniki v Avstraliji še kaj prostora na oddelku.«
— Janša nespametno prepušča zadnjo bolnišnično posteljo poslancu Kordišu (STA, 25. 1. 2021)

Hja, Janez Janša bi, saj je diplomant socialističnega režimskega študija splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite in nekdanji častilec narodnoosvobodilnega boja, moral poznati staro partizansko načelo, da nikoli ne izstreliš vseh nabojev; da zadnjega vedno prihraniš zase. Kot aktualni minister za zdravje pa bi moral vedeti, da zase (pri)hraniš tudi zadnjo posteljo v bolnišnici. Tudi in še zlasti, če gre za posteljo na psihiatričnem oddelku.

Dobro, Janša se je ob pomoči kolaborantov, ki jih spretno instrumentalizira in vključuje v svoj delirantni ples, odločil, ne le da redefinira, ampak neredko kar demontira vse institucije in podsisteme v državi. Vojno je napovedal muzejem, galerijam, filmu, knjigi, javnim znanstvenim in univerzitetnim institucijam, pravosodju in pravnemu redu, človekovim pravicam ... Je, skratka, v vojni z vsem in z vsakim in tako tudi s samim seboj. Kar je norost, kakršna neredko oblikuje zgodovinske posledice. No, optimizem zbuja dejstvo, da se takšne totalne vojne na dolgi rok niso nikoli končale zmagovito za agresorja. Sicer pa, s kakšno nadarjenostjo Janša celo idejno in politično nevtralne državljane in državljanke spreminja v svoje nasprotnike in sovražnike, izpričujejo zadnji množični protesti. Udeleženci praviloma niso angažirani državljani, na kakršne naletimo na petkovih protestih, ampak zaskrbljeni starši šoloobveznih otrok, s katerimi predsednik vlade, minister za zdravje in ministrica za šolstvo eksperimentirajo kot z mišmi v psiholoških laboratorijih. Na celi črti jim je spodletelo. Tako slabo se z epidemijo ne spoprijemajo tako rekoč nikjer na svetu.

In zakaj napad na muzeje? Ti so praviloma namenjeni ohranjanju spomina, so pričevalci časa in dogodkov. No, ne vedno. Muzej norosti v Cmureku je s svojo prezenco in projekti gotovo enkraten spomenik percepcije norosti v prostoru in njegovi kulturni krajini skozi čas in zato provokativen in moteč, po drugi strani pa obstajajo ideje muzejev, ki zamegljujejo zgodovinski spomin. Tak bi gotovo bil napovedani in napol realizirani muzej osamosvojitve. Ni namenjen oživljanju in ohranjanju spomina, ampak interesni reinterpretaciji turbulentnega dogajanja v polpretekli zgodovini. Nemški sociolog in psiholog Harald Welzer, ki se ukvarja s soočanjem nemških povojnih generacij s travmo nacizma, podedovano od očetov in dedov, je misterij »socialnega spomina« takole interpretiral: ne preteklo dogajanje kot tako, ampak ritualna obdelava spominskih vtisov ustvari dejanskost na novo. To pojasnjuje tudi pozabljanje ali zadrževanje spominske materije.

No, totalno vojno je veliki vojskovodja in maršal Tvito pred dnevi napovedal tudi univerzi. Pri tem mu slepo sledi in asistira ministrica Kustečeva. Tudi če ji ne bi spodletelo z neavtonomnim, zmedenim upravljanjem resorja osnovnega in srednjega šolstva, ki jo okvalificira za z naskokom najslabšo šolsko ministrico celotnega poosamosvojitvenega obdobja, bi bil zadnji pritisk na univerzo zadosten razlog za interpelacijo. Ampak prej ali slej bo zgodba končana. Upajmo, da čim prej. Takrat se bo osramočena, ponižana in prezirana ministrica vrnila nazaj na »kraj zločina«. Na javno družboslovno fakulteto, ki je Janševa travma; ki je praizvor njegovih intelektualnih kompleksov. Ne bo se mogla sprenevedati, da se ni nič zgodilo in dogajalo.

V teh dneh pa bo tudi opozicija KUL pred zrelostnim preizkusom. Ne zaradi glasovanja o nezaupnici vladi, pač pa odločitve o (ne) odzivu na Pahorjevo vabilo na pogovor predsednikov strank, ki naj bi ga gostil. Vabilo predsednika republike, ki se trudi na vse načine izogibati opredeljevanju, je nespodobno. Kot tako sta ga kategorično zavrnila Šarec in Mesec. Sprejeli pa Bratuškova in Fajonova. Češ, treba se je pogovarjati. Perverzno! O čem pa je mogoče imeti dialog; o čem se je mogoče dogovarjati in pogajati? O človekovih pravicah? O vladavini prava? O neodvisnosti medijev, znanstvenih, kulturnih, univerzitetnih institucij, sodne veje oblasti ...? So to mogoče in legitimne vsebine dialoga in kompromisa? In ne nazadnje, tudi sklicatelj in moderator sam je problem. Pogovarjati se pri Pahorju in s Pahorjem pomeni legitimirati njegov pasivni in celo apologetski odnos do avtoritativne aktualne oblasti in oblastnikov. Z udeležbo bo, ne glede na to, kaj bosta povabljeni govorili in povedali, dobil napačen vtis, da je njegova mediacija produktivna; da ni del problema, ampak del rešitve.

Pogovarjajo se lahko tisti, ki si imajo kaj povedati. In ki so se sposobni poslušati. Če bi bila vladna stran sposobna poslušati in prisluhniti, tak pogovor ne bi bil potreben. Ker tega ni sposobna, je pogovor nesmiseln in celo škodljiv.