Število poslancev in insektov

Bernard Nežmah

5. 2. 2021  |  Mladina 5  |  Pamflet

Konstruktivna nezaupnica je po svetu tako rekoč hipni akt. Ob vladni krizi običajno v nekaj tednih zberejo parlamentarno podporo in na hitro postavijo novo vladajočo koalicijo. Slovenski KUL se bo zapisal v zgodovino kot eden najdaljših projektov, ki že štiri mesece napoveduje usodno glasovanje. Še več, za uspeh potrebuje 46 glasov, pred tedni jih je predložil 42, sedaj jih napoveduje le še 10. Z logiko - manj ko je vloženih glasov, večja je možnost zmage! A projekta ne demantirajo le številke, v zagati se je znašel celo precej dosledni vodja Levice Luka Mesec. Potem ko je v intervjuju na nacionalki decidirano postavil, da zanj ni sprejemljivo, da bi KUL za nezaupnico vložil le 10 glasov, ampak jih pričakuje 43, od tega vsaj 3 Desusove, se je že dan kasneje strinjal s predlogom udarne deseterice. Projekt prevzema oblasti se spreminja v teve novelo, kjer akterji iz epizode v epizodo preobračajo svoje vloge. Vodja LMŠ Marjan Šarec že udari po zavezniškem kandidatu Karlu Erjavcu, rekoč, da ga v normalnih razmerah ne bi podprl, voditeljica SD Tanja Fajon javno pozove k premisleku o odstopu od nezaupnice vladi, teden kasneje pa sta spet oporna stebra glasovanja o mandatarju Erjavcu. Ta je porabil tedne, da bi prepričal svoje poslance, da ga podprejo, zdaj pa vodja poslanske skupine Desus spregovori pitijsko: Ne vidimo se v ekstremni opoziciji, Janša pa je prijeten sogovornik. Pomenljivo, za svojega predsednika Erjavca ni nikoli rekel, da je prijeten sogovornik. No, sporočilo sploh ne govori o Desusovem sodelovanju v zmagoviti koaliciji KUL, ker predpostavlja, da za njih to ni opcija. Izid glasovanja o konstruktivni nezaupnici, če bo do njega res prišlo, bo podobno partiji pokra.

Beležimo pa zadnje mesece totalni politični napad opozicije na premiera, ki uteleša poslednje zlo. Janša bi kot absolutist določal vpis na univerze, ministrica Kustečeva mora odstopiti, ker da je le figura v njegovih rokah, Janša uničuje zdravstvo, onemogoča otrokom šolanje et cetera. Njihov diskurz je popolni antijanšizem. Seveda je tudi to povsem legitimno, problem je v izbiri orožja, saj že ob manjših praskah tolčejo z najtežjimi topovi. Sploh, ko se potem izkaže, da premier ob vprašanjih vpisnih mest na univerzi povabi na razgovor predstavnike univerz in gospodarstva, ko ultimat Desusu, da se do srede odloči, ali podpira vlado ali ne, pragmatično umakne, ko zaradi nasprotovanja poslancev SMC spreminja svoje odločitve. Karkoli že, v vsakem primeru daleč stran od lika absolutista, ki drži oblast s strahovlado.

Pravi lik absolutista je ruski prezident Vladimir Putin, ki da opozicijskega politika Aleksandra Navalnega spraviti v zapor, potem pa s policijo zatira množične demonstracije v podporo zaprtemu. Toda njegova politika je daleč od nekdanjega sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva. Ko sta bila zaprta Sinjavski in Brodski, ruski mediji niso poročali, kaj sporočata iz gulaga, še manj o množičnih demonstracijah, ki jih v ozračju vsesplošnega strahu seveda ni bilo.

V Putinovi Rusiji pač ne vlada več strahovlada, ki bi množične protestnike izločala iz družbe, zdaj končajo v priporu, pri čemer televizijske ekipe nonšalantno snemajo in predvajajo nasilje posebnih odredov omonovcev, ki iz avtomobilov vlečejo po tleh šoferje, ki so protestno hupali. Civilna družba se v zoperstavljanju prezidentu na novo samoorganizira. Ko je ekipa radija Svobode snemala zadnje demonstracije (radijska postaja zdaj emitira tudi filmske posnetke), so se okoli njih postavili demonstranti, ki so jo branili pred provokatorji, ki so ji hoteli preprečiti snemanje.

Ruska tranzicija iz absolutističnega komunizma kaže na prehod v pozni carizem. Ko so anarhista Petra Kropotkina kazensko poslali v gulag, so mu po napotkih carja Aleksandra II. dali pero, papir in svobodo pisanja razprav, ko sta bila nekaj desetletij kasneje pod Nikolajem II. v Sibirijo izgnana Lenin in Trocki, sta se v taborišču poročila (kajpak ne drug z drugim) in osnovala družini. Cinično gledano je napredek, da imajo Putinovi politični zaporniki vseeno set državljanskih pravic: o njih lahko poročajo, se pritožijo na kazni, celo na evropska sodišča, Navalni iz zapora izreka kritike korupciji oblasti, njegova stranka se pripravlja na jesenske parlamentarne volitve.

Zgodovina Slovenije je bolj mračna. Med letoma 1948 in 1956 je sedel v zaporu največji slovenski pisatelj druge polovice 20. stoletja Vitomil Zupan, ki pa mu je bilo pod Kardeljem v zaporu prepovedano celo pisati. A uporni Vitomil je na skrivaj pisal pesmi na toaletni papir, tako da danes hrani NUK impozantno zbirko 14 zvezkov, zvezanih v snopiče velikosti 10 x 15 cm.

Če se na Slovenskem kaže kot osrednji problem vsega figura JJ, so francoski mediji nedavno objavili apel akademije znanosti, ki je izpostavila kot prvo nevarnost družbi ne virus, ampak izginjanje insektov. Tja do petdeset odstotkov se je zmanjšalo njihovo število. Zakaj pomen črvov, pajkov, škorpijonov in drugih insektov, ki v ljudeh vzbujajo odpor in stud? Akademiki opozarjajo na njihovo fatalno vlogo, saj predelujejo mrtvi les, odpadke, izločke drugih bitij, s tem reciklirajo snovi in ustvarjajo humus, ki je temelj pridelovanja hrane, obenem pa so sami hrana za številne živali, ki tvorijo favno naše družbe. Torej niso politični diskurzi in tehnike vladanja najbolj uničujoči fenomeni, ampak izginjanje humusa ter prsti. In njihova sugestija: zmanjšanje uporabe pesticidov, omejevanje gradnje in širjenja industrijskih polj, ki krčita prostore divje prirode. Zraven pa tihi apel medijem, da tako kot v barvah slikajo metulje in čebele, začno enako z dragocenimi bitji, kot so škorpijoni, pajki, gliste, ščurki, žuželke, sploh pa termiti, ki fascinantno predelujejo odmrli les v prst.