Ujetniki koncepta?

Janko Lorenci

5. 2. 2021  |  Mladina 5  |  Kolumna

V pandemiji se je Zahod odrezal slabše kot mnogi drugi deli planeta. Afriki so napovedovali katastrofo, a se k sreči ni zgodila. Razlaga za to je morda njeno v povprečju veliko mlajše prebivalstvo. Kitajska je epidemijo, če verjamemo njenim uradnim podatkom, bolj ali manj ukrotila. Razlaga za to bi lahko bila nedemokratična, a učinkovita oblast, ki je brez pardona zapirala celotne pokrajine, in bolj disciplinirano ali ustrahovano prebivalstvo.

Vzrokov za slab odziv Zahoda na pandemijo je veliko. Prvi je virus sam, ki je v marsičem še neznanka, hkrati pa se nenehno spreminja. Družbeni vidiki pandemije so še bolj zapleteni. Spopadanje z virusom vodi politika, ki ji prebivalstvo, brez katerega zatiranje korone ni mogoče, zaupa malo ali nič. Poleg tega je spečana s kapitalom ali mu celo podrejena; od tod kapitalu prirejeni lockdowni in samopašnost farmacevtskih koncernov. Glede bolezni se je oprla le na epidemiologe, virologe in zdravnike in si s tem zožila pogled na nadlogo, ki je izrazito družbena in večplastna.

Tako je še zdaj zelo redko slišati mnenja, da je zgrešen osnovni koncept spopadanja s pandemijo. Povzemimo, kaj o tem pravi na primer Jakob Augstein (glavni urednik tednika Freitag, sin nekdanjega slovitega založnika Spiegla). Koncept temelji na predpostavki, da je mogoče virus premagati v celoti, tako da bi bili pred njim varni vsi, saj so vsi tudi ogroženi. Zato protivirusna politika meri na celotno prebivalstvo in ga vsega tudi straši. Toda domneva o enaki ogroženosti vseh preprosto ne drži. Daleč najbolj ogroženi so starejši. Individualno tveganje smrti zaradi covid-19 je pri tistih, starejših od 80 let, nekajtisočkrat večje kot pri tistih, mlajših od 60.

To se ve že od lanske zgodnje pomladi, a nikjer ni bilo za stare storjeno tako rekoč nič. Pri prvem valu pandemije je koncept še deloval; virus se je pošteno umaknil. Z drugim valom se je vrnil, toda prvotnega vsesplošnega strahu pred njim ni bilo več in to je vplivalo na vedenje prebivalstva. Politika ljudem rada očita, da so preveč hedonistični, sebični, neodgovorni, ker ne ubogajo epidemioloških zapovedi. A v bistvu je velika večina le malo ogrožena in se, ko slepo ne posluša uradnih zapovedi in prepovedi, v osnovi vede racionalno, toliko bolj, ker politiki upravičeno ne zaupa, njeni ukrepi pa so pogosto nedosledni, protislovni, včasih dobesedno prismuknjeni ali celo zlonamerni. Številni se jih ne držijo tudi zato, ker morajo nekako preživeti.

Ritual zapiranja in sproščanja se zdaj nadaljuje z morečo enakomernostjo. Najpomembnejši uradni cilj – zavarovanje starih – ostaja nedosežen, stari še umirajo. Položaj je tragično paradoksen – zaradi lockdownov najbolj trpijo razmeroma varne mlajše in srednje generacije, najranljivejši skupini, starim, pa zapiranje pomaga malo ali nič.

Opisani koncept je povsod bolj ali manj enak. Razlike med državami, ki ga uporabljajo, so sicer znatne, tudi velike (odvisno zlasti od sposobnosti in dobronamernosti oblasti), a splošna bilanca je porazna: stari umirajo, virus se ne umika, zapore si sledijo, toda prinašajo velikansko in nevarno družbeno škodo. Kaže se v prihajajoči gospodarski in socialni krizi, v množici nezdravljenih nekoronskih bolnikov, v naraščanju duševnih stisk, v strahovito neenakih bremenih zapor – poleg mladih so najbolj prizadeti revni. Hkrati je pandemija izvrsten teren za trdorokce vseh vrst.

Iz teh težav in stisk rastejo skrajnostni pogledi. Eni v celoti zanikajo nevarnosti epidemije, drugi, na primer pobuda Zero Virus (ničelni virus), zahtevajo popolno zaporo za vso Evropo. Rešitev ne prinašajo, posredno pa govorijo o zgrešenosti, jalovosti osnovnega koncepta. Uspešnejša in veliko bolj po meri realnosti bi bila strategija, ki bi od samega začetka na vse mogoče načine zavarovala najranljivejše skupine (torej zlasti stare), sicer pa pustila življenje čim bolj nedotaknjeno.

Tudi zavarovanje starih ne bi bilo preprosto, a ob zadostni politični volji bi bilo izvedljivo, že zato, ker bi zajelo le del prebivalstva, in to tistega, ki bi pri tem početju živo sodelovalo. Predvsem pa tako ne bi nastajala velikanska, vedno bolj neznosna škoda zaradi zapor. Zapor, ki, ponovimo, bolijo predvsem mlajše, starim ne pomagajo, družbo pa vse bolj pačijo.

Zdaj je za resen zagon take strategije prepozno. Spopadanje z epidemijo se bo nadaljevalo po starem, na srečo z realnim upanjem, ki se mu reče cepivo. Brez njega bi se zdela prihodnost neznosna, a naporna bo tudi z njim. Odpor proti zaporam se naglo veča, cepiva je premalo, farmacevtski koncerni izsiljujejo, virus zlepa ne bo ukročen globalno in se lahko vrne kjerkoli in kadarkoli … Življenje s korono se bo hočeš nočeš nadaljevalo in nam dopoveduje, da vse kriči po temeljitem razmisleku o različnih, zlasti družbenih vidikih pandemije. Nauk sedanje se glasi: ne zapičiti se v eno samo možnost, vedno gre iskati alternative. Že zato, ker bodo prišle nove pandemije in nove krize. Zahod si noče priznati, da skupaj s svetom že tiči v permanentni krizi, v kateri se domnevno enojajčna dvojčka – demokracija in kapitalizem – vedno bolj razhajata. Tudi težave s cepivom nakazujejo, kam vodi nenadzorovani kapitalizem: krize producira, njegova vztrajnost in dogme pa so tako močne, da so nujno zgrešeni tudi odgovori na krize. Velja za pandemijo, gospodarstvo, okolje …

Slovenija je posebej žalosten del koronske žaloigre. Prvič zato, ker je za vedno izgubljenih toliko življenj, drugič zato, ker se zaradi nesrečnega sobivanja virusa in Janše na oblasti lomi že od prej izvotljena demokracija. V bistvu sta nas napadla dva virusa, eden v človeški podobi, zato smo slabši od najslabših, zato toliko krst.