Obilni prleški sendvič s slatino

Vlado Miheljak

12. 2. 2021  |  Mladina 6  |  Dva leva

»Ko so se potolčeni in izčrpani Napoleonovi vojaki delno peš, delno na repicah volovskih ali konjskih vpreg vračali iz daljne Rusije, so mnogi postali v Prlekiji. Mišljeno je bilo le za kak teden ali dva za počitek, a mnogi so ’obtičali’ za vedno. Od takrat so v tistih krajih ostali neredki francoski priimki ali zgolj poslovenjeni priimki francoskega porekla (na primer: Dubois – ali po prleško ’iz šume’, po vojaku ki se je nekaj časa skrival v gozdu in se spečal z domačinko ter kasneje postal znani lokalni vinar ...). Skratka, ovdovele gospodinje so jim dale posteljo in streho, Francozi pa so jim s svojim znanjem kultivirali samorodnico ter obogatili preprosto kmečko kuhinjo. Od takrat dobra vina in izborna hrana prleške pokrajine. In tradicionalni prleški sendvič izhaja prav iz tega obdobja. Ima več inačic. Najpogosteje ima 7 hodov, k vsakem hodu je pripisana pijača, ki se jo meša s kislo vodo, ali slatino, kot se reče v tistih krajih. Prvi trije hodi se jedo s prsti, naslednji z žlico ali vilicami in nožem. Zadnji s celo dlanjo. Med hodi mora biti vsaj 20 do 30 minut premora, da se hrana in pijača poležeta in brbončice umirijo. Ta čas tradicionalno podjetni Prleki izkoristijo za sestankovanje.
Primer prleškega sendviča:
I. S prsti:
1. Rezina jeter prisilno pitanih prleških gosi na pregretem ovsenem kruhu.
2. Grozdje sorte Izabela.
3. Stožci posušenega pikantnega kajžarskega sira.
Za poplakniti: Šilce prleške žganjice, kozarec radenske ali vode.
II. Na žlico ter z vilicami in nožem:
4. Lükova žüpa (tradicionalna čebulna juha v posodi iz testa).
5. Tikva iz krüšne peči (pečena prleška buča).
6. Pečena prleška gos z mlinci ter (sezonsko) ocvrti žabji kraki.
Za poplakniti: prleški špricar (tradicionalna brezalkoholna mešanica šipona in radenske).
III. Z roko:
7. Sladki krapec iz krušne peči (sladica iz sladke skute na nevzhajanem testu iz ajdove moke). Za odjavo: špricar z laškim rizlingom.«
— (Vir: Kulinarika slovenskih pokrajin)

Zakaj to počno? Namreč, arogantno kršijo lastne prepovedi. Eden (minister Hojs) gre na službeno pot brez šoferja in spotoma še k tašči pokosit travo na njenem vikendu, drugi (minister Koritnik) je čakal na teste na koronavirus v pretesnem kozmetičnem salonu. Spet tretji (zunanji minister Logar) je med čakanjem na rezultate testa (kasneje je zbolel) v Narodni galeriji snemal promocijski video. Oblastniki in osamosvojitelji se ob različnih priložnostih čredno družijo. Ob Kolpi so se sprehajali bolj tesno drug ob drugem kot begunci, ki bežijo čez mejo. Na neki pasji procesiji v Stični prav tako. Sploh Pahor konstantno in sistematično krši prepovedi in ogroža starčke, otroke, kogarkoli ..., ne zaradi hudobije, ampak zaradi ljubezni. Ljubezni do sebe. Primerov je več, kot se jih človek more spomniti. Zadnja dva ekscesa pa sta onkraj vsakršne primerjave. Minister Počivalšek se je v času stroge zapore udeležil sestanka v prleškem gostinskem lokalu Taverna. In pojasnil, češ, poslovni sestanki so v gostiščih dovoljeni, če se upoštevajo omejitve in razdalje.

Po tej logiki so za oblastniške sestanke primerni tudi erotični masažni saloni, če maserke poleg gelov in lubrikantov uporabljajo razkužila in so razdalje med masažnimi mizami zadostne. So pa sestankovalcem postregli, kot se je po prvotnih zanikanjih potrdilo, s tradicionalnimi »prleškimi sendviči«. No, po ogorčenju birtov širom po Sloveniji ter sploh celotne javnosti se je Počivalšek opravičil, češ, pili smo samo radensko in vodo. Če slednje drži, bi se moral Počivalšek – kot me je zbadal prijatelj Franco – opravičiti Prlekom. Prav res, takega ponižanja in degradacije vinorodna Prlekija še ni doživela! In še preden so novinarji prešteli vse koščice žabjih krakov v tradicionalnih prleških sendvičih, je spet razburil javnost, kdo drug kot minister Hojs. Mamo je hotel na kulturni praznik peljati v sosednjo Hrvaško, da bi, kot je naknadno pojasnil, poravnala račune za svojo nepremičnino. In zakaj je kršil pogoje prehoda občinskih, regijskih in državnih meja? Kot je pojasnil, se je hotel na svoje oči prepričati, koliko dosledno Hrvati preverjajo razloge za prehod meje. Je lahko še kaj bolj ciničnega? Očitno ne gre več za nerodne zdrse in slabo prikrite zlorabe, ampak arogantno demonstracijo (pre)moči. Kaj nam pa morate, sporočajo.

In kaj zdaj? Že mesece nepreklicno odstopljeni minister Hojs ne more več odstopiti. Vlada, ki že nekaj časa nima parlamentarne večine, te ne more izgubiti. Na zmedeno, nedosledno opozicijo, ki se še prešteti ne zna, ne gre računati. Poslanci DeSUS, Židan, Bevk in drugi sporočajo, da so sebični interesi pomembnejši od politike, ki naj bi jo v parlamentu demonstrirali in uveljavljali. In h kateri jih zavezuje zaupanje volivcev.

Rezultati te politične agonije so kot na dlani: policijsko nasilje Janševega režima zdaj več ne pomeni preseganja pooblastil, kakršnemu smo bili priča pred in med mirnimi množičnimi zborovanji in upori (na primer Rog), ampak rutino. Ko do zob oboroženi specialci na ulicah, otokih alternativnih kultur postanejo rutina, z razlogom govorimo o policijski državi.

In taka država ni več demokracija, ampak demokratura.