Janko Lorenci

Janko Lorenci

 |  Mladina 6  |  Kolumna

Pod krinko

Peticija zamaskiranih

Pahor nam spet enkrat pridiga o dialogu, prejšnji teden pa je ugledala luč sveta peticija, ki poziva slovensko politiko k pomirjenju in sodelovanju v kriznem času. Na prvi pogled razumno – imamo epidemijo, bližajo se gospodarska kriza in vsakovrstne težave, zakaj se torej politika ne bi poenotila o nekaj prioritetah.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Janko Lorenci

Janko Lorenci

 |  Mladina 6  |  Kolumna

Pahor nam spet enkrat pridiga o dialogu, prejšnji teden pa je ugledala luč sveta peticija, ki poziva slovensko politiko k pomirjenju in sodelovanju v kriznem času. Na prvi pogled razumno – imamo epidemijo, bližajo se gospodarska kriza in vsakovrstne težave, zakaj se torej politika ne bi poenotila o nekaj prioritetah.

Toda trenutna oblast Slovenijo dobesedno uničuje, od tega ne odstopa niti za las, s tako oblastjo pa seveda ni mogoče sodelovati ali sklepati kompromisov, saj bi jo to samo okrepilo in ji dalo legitimnost.

No, to je tudi osnovni namen omenjene peticije. Podpisniki so z raznih vetrov, vsi pa bolj ali manj blizu SDS. Eni so odkriti, drugi prikriti janševci, tretji so karierno propadli in iščejo nov pristan (Bobinac), četrti – recimo jim begavčki, zastopa jih npr. Žiga Turk – se od Voditelja kdaj malo oddaljijo, a se mu čez čas spet približajo. K Janši jih vleče mešanica koristoljubja, sorodnih nazorov, prevzetosti z njegovo osebnostjo; prvega je verjetno največ.

Morda je med podpisniki kak naivnež, denimo Marko Voljč, ki res misli, da bi sodelovanje z Janšo državi koristilo. Na splošno niti ni (bilo) tako težko postati Janšev privrženec. Bil je zaslužen osamosvojitelj, ima svojevrstno karizmo in blede politične tekmece. Del privržencev si je pridobil, ker je zajahal tradicionalni kulturni razdor in izbral konservativno stran. Ko se enkrat odločiš za političnega favorita, se mu praviloma težko odpoveš. Poleg tega se je v današnjega skrajnega desničarja spreminjal postopoma.

Pri podpisnikih ne gre za levo ali desno; spodobne grupacije so lahko na eni ali drugi strani. Gre za to, ali si za janšizem ali proti njemu. Mnoge značilnosti, ki bi morale privržence spraviti v dvom ali jih odgnati, je sedanji premier pokazal že v prejšnjih mandatih; bil je pravnomočno obsojen zaradi korupcije, sumljivo rad posluje samo z gotovino, ne dviga neprijetne pošte, naskakuje medije in sodstvo, z užitkom žali in ponižuje, noč in dan preganja komuniste, torej tudi nekdanjega sebe … A v tem mandatu se je razgalil do konca in začel greniti življenje množicam ter odkrito sesuvati demokracijo. Dovolj je pogledati, kako se pod njim spreminja policija. Zaukazano postaja groba, tolče demonstrante, čisti Rog in Metelkovo, izreka nore globe ter v svojih očeh in očeh ljudstva postaja robokop in znova tako »naša«, tako podrejena režimu, kot je bila samo še v trdem socializmu.

Država s policijo, ki se je bolj bojiš, kot pa ti vliva občutek varnosti, je na pol že druga, Janševa Slovenija. Že to bi moralo strezniti vse, ki niso slepi janšisti. Najbrž se je od njega tiho, brez pompa že oddaljilo kar nekaj posameznikov. A tako rekoč nihče tega ni storil glasno in javno zdaj, ko je to najbolj potrebno in ko je cesar dokončno nag.

Skratka, peticija je maska. Podpisniki so del Janševih pomožnih čet, ki se zunaj neposredne politike kot domnevno nevtralni mediatorji trudijo janšizmu polepšati obraz – ali pa vsaj širiti zmedo in negotovost. Peticija v bistvu govori: vsa politika je enaka, Janša je kot vsi, torej lahko vse ostane, kakor je. V času epidemije boste pa ja pomagali.

Tako igrajo enako vlogo kot B. Pahor, najškodljivejši zamaskirani janševec. V redu, so pač janševci. Bolj čudno, znak skrajnega oportunizma in kratkovidnosti pa je, da isto počnejo mnogi, ki jih skuša janšizem uničiti, npr. javna televizija, ki je peticijo pospremila z oznako ugledni podpisniki.

A naši maskiranci se lahko glede predrzne hinavščine skrijejo v mišjo luknjo, če jih primerjamo z M. Toninom. Na Pop tv je osuplemu Urošu Slaku drdral, kako grozna, radikalizirana, ekstremna, nekulturna je opozicija, kako ogroža demokracijo. Tonin je izvrsten učenec šole Trump-Orban-Janša, ki vse obrne na glavo in druge mirno obtožuje prav za tisto, kar počne sam. Naš politični kristjan je drdral gladko, svetlega obraza, gledal pošteno – iz ust pa se mu je valil gnoj. Bil je grd prizor.

Takega leta še ni bilo, a v zraku je občutek, da se nekaj preveša. Oblast nori, kaotizira in divja po starem, a zdaj že zelo očitno prizadeva vse po vrsti, od navadnih ljudi prek množice podjetnikov, javnega šolstva, zdravstva, kulture in medijev do najvišjih in formalno neodvisnih ustanov. Odpor postaja državljanska dolžnost, sodelovanje z janšizmom kolaboracija. Vsak protest je dragocen, molk in ponižno upogibanje hrbta prinašata samo še več batin. Odpor je živ, narašča in temu bo svoje dodalo umirjanje epidemije. Janši je uspelo, da janšizem postaja množično osovražen.

In mojster je šibek. Epidemija mu je podelila nenavadno moč, a ga bo tudi pomagala pokopati, ker jo še zdaj, leto po izbruhu, tako cinično zlorablja. Za sabo je pustil dovolj nepotrebnih virusnih smrti in vsakovrstnih črepinj, da je tudi njemu jasno, da nove koalicije ne bo mogel sestaviti, njegova nasilno zgrajena stavba pa se bo podrla kot hiša iz kart, mu odvzela oblastni oklep in odprla prostor za preiskave tega divjega mandata. To ga žre, tudi zato tako grdo gleda in tudi zato igra tako surovo, desperadovsko, samomorilsko igro. Kakršen je, morda razmišlja celo o državnem udaru, a tvegal bi ga lahko kvečjemu, če bi EU na hitro razpadla. To se ne bo zgodilo. Za dogleden čas je zapečaten, vprašanje je le, ali se lahko še kdaj vrne.

Volilno telo ostaja dovolj normalno, da janšizem večinsko zavrača, težava je z opozicijo. Se je kaj naučila iz tega prelomnega mandata in epidemije, se zaveda, da je zgolj protijanšizem premalo, mu je pripravljena dodati zares drugačno socialno, okoljsko, razvojno politiko? Minimalni pogoj za zasuk je, da se opremi s potentnim premierom in začne že zdaj vključevati ter (ko bo na oblasti) zaposlovati sposobne in dobronamerne ljudi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Ivan Ajtnik, Maribor

    Pod krinko

    Ob zadnjih dogodkih v Sloveniji se mi poraja vprašanje, kje je naša ljuba Slovenija po tridesetih letih samostojnosti. Sem aktivni soustvarjalec samostojne države in veteran vojne za Slovenijo. Več