Pršut

Heni Erceg

12. 2. 2021  |  Mladina 6  |  Hrvaška

Če bi po tem dogodku posneli film, bi bila to saga o zlizanosti kriminalcev in pravosodja, o polpismenem veljaku, ki mu je politika skupaj s pravosodjem omogočila brezmejno bogatenje, obvladovanje in nato uničenje javnega prostora, pustošenje kulturnih, pomorskih dobrin … Bila bi ekranizacija dejanj človeka, ki promovira tezo, da politika ni nič drugega kot golo trgovanje z vplivom. In še prav ima, saj bi bil to film o Hrvaški s farsičnimi prvinami zaradi cenenega burkaštva glavnega junaka, za katerim pa se dejansko skriva prebrisan prevarant, no, v resnici bi bila to dokumentarna upodobitev splošnega grozljivega stanja v državi, ki že tri desetletja deluje tako, kot delujejo slavne mafijske družine.

Tistega dne so tovariši po funkciji in poslih najprej pospremili k zadnjemu počitku kolega, ki se je v pravosodne anale zapisal kot sodnik v procesih proti obtoženim za enega najhujših vojnih zločinov nad srbskimi civilisti, zaprtimi v vojaškem zaporu Lora v Splitu. Pokojnika smo si zapomnili po tem, da je postopek zavlačeval več desetletij in nato zločince spoznal za nedolžne, pa po malenkostnih kaznih za umore in izživljanje nad meščani Splita srbske narodnosti, ki jih je izrekel navkljub številnim verodostojnim pričevanjem preživelih žrtev iz Lore.

Kakorkoli že, peterica vplivnih sodnikov, med njimi sta bila tudi predsednik upravnega sodišča in predsednik županijskega sodišča, se je, da bi pregnala žalost zaradi izgube tovariša, odpravila v neko krčmo v bližini Splita. Tam so se lepo sprostili, žrli, pili in peli, vse pa jih je, kot se dobro vidi na objavljenem posnetku, zabaval osebek z začetka zgodbe, ki si ima navado na čelo lepiti rezine pršuta. Tudi zato je gostilno, v kateri je gostil sodniško elito, poimenoval Pršut.

No, Željko Kerum, lastnik Pršuta in zloglasni nekdanji župan Splita, ki se prav zdaj pripravlja na naslednje volitve, na katerih meri na isti položaj, nam je zgolj odstrl pogled na bistvo tega škandala. Možak je pač vzorčni primerek vaškega prevaranta, ki mu je bilo dopuščeno, da v koaliciji z vladajočo stranko provincializira Split in si prigrabi bogastvo, potem pa je propadel in se znašel v ogromnih dolgovih – samo na splitskih sodiščih poteka kar 27 postopkov proti njemu, njegovi ženi, otrokom, nečakom, sestram …

Potekajo seveda tudi na sodiščih, ki jim predsedujejo sodniki, tistega dne zbrani v Kerumovi krčmi. Očitno se jim ni zdelo nič spornega niti, da so kršili epidemiološke ukrepe, v skladu s katerimi morajo biti restavracije zaprte, še tragičneje pa je, da se jim je zdel primeren izbrani gostitelj – da so se odločili prav za Željka Keruma. Torej stranko v postopku. Pa vendar, se je sploh vredno čuditi, mar ni prav zaradi nezdravih vezi med politiko, kriminalom in pravosodjem Hrvaška ena od najbolj skorumpiranih evropskih držav, država, kjer se afere članov vladajoče stranke vrstijo kot po tekočem traku? Saj ne mine dan, da se ne bi kateri od članov HDZ, ki zasedajo najvišje položaje, pojavil v glavni vlogi v tem ali onem koruptivnem škandalu, zaradi česar se revež premier komaj še lahko »domisli« kakega člana svoje partije, primernega za opravljanje pomembnih nalog, katerega življenjepis ni obremenjen s takim ali drugačnim kriminalnim ravnanjem.

No, vrnimo se k Pršutu in tistemu posedanju elitne sodniške garniture, v kateri ni manjkal niti predsednik sodišča, kjer prav zdaj potekata dva procesa proti Kerumovi soprogi. Izid obeh seveda zlahka predvidimo. Med to gospodo pa se je znašel tudi čisto »navaden« sodnik, a prav on je prispodoba za vso hrvaško pravosodno družino, ki leta in leta uspešno proizvaja eksplozivno zmes nacionalizma, v rokavicah obravnava vojne zločine in dopušča korupcijo vplivnih politikov.

V glavnem, v devetdesetih letih je izhajal obskurni Slobodni tjednik, glasilo vohunskega podzemlja in vladajoče elite, ustanovljeno izključno za tiskanje tiralic, saj so bili v njem drug za drugim objavljeni seznami z imeni in naslovi »nezaželenih« državljanov, posledica tega pa so bile nevarne grožnje in potem metanje teh ljudi iz stanovanj, za kar so poskrbeli pripadniki uradne hrvaške vojske. Šlo je za skrbno zamišljen postopek zaplembe stanovanj, samo v Splitu naj bi jih bilo 12 tisoč, in sočasni izgon lastnikov, meščanov srbske narodnosti. Slobodni tjednik je bil torej orodje za ovajanje, hujskanje k pregonu in zločinu, ko pa je ugleden novinar pisal o teh člankih tiralicah, je končal na sodišču. Tožil ga je »novinar« in urednik časopisa, v katerem so bili objavljeni nekateri od najgnusnejših šovinističnih pamfletov, ki so odprli lov na meščane Splita srbske narodnosti. Od takrat se je nekdanji urednik povzpel na visok politični položaj.

Zaman so bili vsi predloženi dokazi, izpovedi prič, sodnik iz Kerumove krčme je razsodil, da je pisec članka in nekdanji urednik Ferala razžalil avtorja goebbelsovskih tiralic, ki so človeka med vojno zlahka stale glavo, in mu povzročil duševno trpljenje. Sodnik v pisanju urednika Slobodnega tjednika ni prepoznal ničesar nemoralnega in prostaškega, prav tako tega ni videl v množici njegovih poznejših rasističnih izjav. Ampak je tistega, ki je opozoril na to propagandno, vojnohujskaško novinarstvo, zaradi katerega je marsikdo občutil hude posledice, obsodil na denarno kazen skoraj 20 tisoč kun – to naj bi bila bogata odškodnina za tožnikovo razžaljeno »čast«.

Tako, ta sodnik se je zabaval v Kerumovi krčmi, za poslastico pa mu je družbo delal odvetnik nekdanjega urednika Slobdnega tjednika, zmagovalec v tisti šovinistični sodni farsi. Imeniten zgled, kakšno moralno raven dosega hrvaško pravosodje.