Zamrznjeni v času
Upor je postal enako kaotičen kot vladno ukrepanje
Verjetno nisem edini, ki je izbruh epidemije pred letom dni doživel kot zgodovinsko prelomnico. Ne, prelomnica ni prava beseda – dogajanje sem občutil kot ponoven zagon zgodovine, kot njeno prebuditev iz dolgega spanca. Tista rutina »kuća poso kuća poso«, v kateri smo se kot družba zaspano zibali iz leta v leto, je bila grobo prekinjena. Vsi zakoni ekonomije, v katere so nas prepričevali zadnjih 30 let, so se izkazali za laž. Kdo bi si mislil, da obstajajo pomembnejše stvari kot kovanje dobičkov, da lahko politiki dejansko sprejemajo ekonomske odločitve, da lahko vlade ustvarijo denar iz nič! Znašli smo se v novi dobi, ki je skupaj s strahom in tesnobo prinesla tudi nove možnosti – morda celo izhod iz neoliberalizma. Spomnim se tistih živčnih dni, ko sem sedel prikovan pred zaslonom, spremljal vsak vladni ukrep, prebral vsako novico o virusu … vse se mi je zdelo zgodovinsko. Ni bilo veliko spodbudnih novic, spodbudna pa sta bila angažiranost in budno povezovanje nekoč pasivnih ljudi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Verjetno nisem edini, ki je izbruh epidemije pred letom dni doživel kot zgodovinsko prelomnico. Ne, prelomnica ni prava beseda – dogajanje sem občutil kot ponoven zagon zgodovine, kot njeno prebuditev iz dolgega spanca. Tista rutina »kuća poso kuća poso«, v kateri smo se kot družba zaspano zibali iz leta v leto, je bila grobo prekinjena. Vsi zakoni ekonomije, v katere so nas prepričevali zadnjih 30 let, so se izkazali za laž. Kdo bi si mislil, da obstajajo pomembnejše stvari kot kovanje dobičkov, da lahko politiki dejansko sprejemajo ekonomske odločitve, da lahko vlade ustvarijo denar iz nič! Znašli smo se v novi dobi, ki je skupaj s strahom in tesnobo prinesla tudi nove možnosti – morda celo izhod iz neoliberalizma. Spomnim se tistih živčnih dni, ko sem sedel prikovan pred zaslonom, spremljal vsak vladni ukrep, prebral vsako novico o virusu … vse se mi je zdelo zgodovinsko. Ni bilo veliko spodbudnih novic, spodbudna pa sta bila angažiranost in budno povezovanje nekoč pasivnih ljudi.
Vse to se je v nekaj mesecih razblinilo in do drugega vala je kolesje zgodovine že povsem obmirovalo. Hipersenzibilnost prvih mesecev je odstopila prostor popolni otopelosti čutov. Sploh ni pomembno, ali spremljaš novice – naslovnice časopisov tako ali tako vsak dan prinašajo isto podobo zamaskiranih vladnih govorcev pred modro kuliso s slovenskim grbom. Ti nam vsak dan ponavljajo nespreminjajoče se statistike in naštevajo vrtoglavo število zmedenih ukrepov. Milijardni protikoronski paketi so postali nekaj običajnega, sprejemajo se s tehnično apolitičnostjo, kot se posodabljajo operacijski sistemi na naših telefonih. Tako se je sredi največje krize znova vzpostavila nekakšna utrujajoča rutina. Kuća poso kuća poso. Za nekatere zdaj samo še kuća kuća. Laž o tem, da z neoliberalnimi ukrepi zdravimo ekonomijo, je zgolj zamenjala laž o tem, da s protikoronskimi ukrepi zdravimo virus. Namesto da bi zgodovina stekla naprej, smo ostali zamrznjeni v času, v večnem izrednem stanju, ki traja že tako dolgo, da ni na njem več ničesar izrednega.
Skupaj z rutino kriznega upravljanja naše vlade se je vzpostavilo tudi rutinsko protestiranje ljudstva. In tako kot so vladni ukrepi v neki točki izgubili vsakršno povezavo z realnostjo in postali le še nekakšen performans zdravljenja, so tudi naši protesti postali nepovezani performansi upora – nekaj, kar počnemo zaradi videza, ne rezultatov. Kako se sploh upreti vladi, ki nam na svoji večni tiskovni konferenci sporoča, da hkrati odpira in zapira šole, da sprošča in zaostruje ukrepe, da se število okužb niža in hkrati zvišuje? Kaj je res in kaj ni? In ima sploh kdo kakšno alternativno rešitev? Upor je posledično postal enako kaotičen kot vladno ukrepanje – ljudje ne vemo, ali naj zahtevamo strožje ukrepe ali njihovo popolno sprostitev, ali naj protestiramo proti cepivom ali proti njihovi prepočasni nabavi, ali naj pozdravimo javne investicije ali jim nasprotujemo. In ker ljudstvo ne more več razviti koherentne analize dogajanja, se tudi ne more več povezati v kakšno smiselno obliko upora. Preostane mu le ogorčenje nad vsakodnevnimi aferami, ki jih v hipu povozijo nove, odmevnejše objave – vse dokler tudi ogorčenost ne postane del koronske rutine.
Ko je bilo ljudstvo dokončno paralizirano, so zgodovinsko štafeto prevzeli opozicijski politiki. Ti so paralizo le še poglobili. Poslanci iz koalicije KUL, ki so se »povezali zaradi zgodovinske nevarnosti vlade Janeza Janše«, zdaj že več mesecev uprizarjajo rušenje vlade. Zdaj zdaj bodo imeli potrebne glasove, zdaj zdaj bo konec te more in bo zgodovina stekla naprej! V vmesnem času pa kljub izrednemu stanju, ali pa prav zaradi njega, parlamentarni biznis teče nemoteno naprej, in poslanci iz koalicije KUL brez večjih težav glasujejo v popolnem sozvočju s fašisti. Z njimi brez težav sodeluje tudi župan mesta heroja. Če bi vsi ti ljudje dejansko verjeli v svoje govore o »zgodovinski nevarnosti«, bi seveda ravnali drugače. Obstruirali bi seje, blokirali vse vladne predloge z vsemi sredstvi, zapuščali državni zbor in stopnjevali politično krizo. Če bi se odločili, bi lahko popolnoma paralizirali vladanje SDS. Ampak jasno je, da jih bolj kot delanje zgodovine zanima ohranjanje rutine – le kako bi sicer prišli do ideje, da nam za odrešenika ponudijo Karla Erjavca?
Zdi se, da bomo potrebovali še veliko časa, preden bomo zares razumeli, kaj se nam je zgodilo v zadnjem letu. Navajeni smo bili na politični teater stare šole, kjer so nas politiki z zlaganimi ekonomskimi dogmami držali vklenjene v rutini neoliberalizma. Dokler je z mize gospodarjev padlo dovolj drobtinic, je bilo tudi dovolj ljudi pripravljenih sodelovati v njihovi igri. Danes, ko investicije kapitalistom ne prinašajo želenih dobičkov in je treba ljudstvu znižati pričakovanja, je nastopila nova oblika političnega teatra. Ta ne ponuja več niti zlaganih dogem, ki bi jim lahko nasprotovali. Namesto tega nam ponuja poplavo ukrepov, katerih smisel je nemogoče interpretirati. Vlada na eni strani odpira javno življenje, na drugi ga radikalno zatira. Pridiga o ekonomski krizi, a hkrati izvaja rekordne investicije. Daje policiji neslutene moči, a je hkrati v javnem sporu z njo. Sodeluje z nekdanjimi rivali, medtem pa sesuva lastne ministre in koalicijske partnerje. In ker ti ukrepi niso namenjeni zasledovanju kakih racionalnih ciljev, je njihov edini učinek ta, da nas dezorientirajo, paralizirajo in utrujajo, dokler povsem otopelo ne zakorakamo nazaj v kolesje rutine. Kuća poso kuća poso. Zdaj sicer vemo, da je ta realnost laž, nimamo pa pojma, kako iz nje izstopiti.
Naloga tistih, ki želijo stopiti iz stanja paralize in znova zagnati zgodovino, zato ni le odzivanje na vsako potezo vlade. Njihova naloga ni pisanje še ene ogorčene izjave, organizacija še enega protesta, iskanje še enega poslanskega glasu za nezaupnico … vsa ta sicer nujna početja so že zdavnaj postala sestavni del političnega teatra, del vladajoče rutine. Da bi se otresli paralize, moramo zato najprej razumeti, kaj se nam sploh dogaja – razviti novo analizo in nove načine spopadanja z vladajočim razredom. Kajti to ni izredno stanje, po katerem se bomo lahko vrnili »nazaj v normalnost«, k starim lažem. To je nova oblika vladanja, ki je prišla, da reši krizo kapitalizma. Z nami bo ostala, tudi ko se odprejo lokali ali zamenja oblast.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.