Cena spoznanja

Vlado Miheljak

19. 2. 2021  |  Mladina 7  |  Dva leva

»Vemo, kar vemo, in to smo drago plačali.«
— A. Döblin: Berlin Alexanderplatz

»Kakorkoli obrnemo, bomo prej ali slej morali vsi, ki oblikujemo politični prostor, sesti za isto mizo in pošteno priznati nekaj: ni težava v tem, če – kot pravite vi – izdaš svoje volivce, težava je, ko počneš stvari zgolj in samo zaradi svojih volivcev ter pri tem zanemarjaš širši družbeni interes.«
— Poslanka SMC Janja Sluga je uvedla novo poimenovanje za izdajo volivcev

»Znati moramo delovati v razmerah, ki jih je koalicija KUL ustvarila z napovedjo konstruktivne nezaupnice vladi. Zgodba se je začela na začetku oktobra in bo danes dobila enega od epilogov. Glasovanje, ki bo sklenilo razpravo, ne bo zaprlo nobenega pomembnega vprašanja in nam tudi ne bo olajšalo dela, življenja in sobivanja v prihodnjih mesecih in nemara tudi letih. Izid ne bo pomirjujoč za nikogar, bodo pa nekateri v njem iskali nove in nove razloge za obračune.«
— Poslanec SMC Gregor Perič v vdanostnem nagovoru poslancev pred glasovanjem o nezaupnici vladi

Že ko se je pojavila zamisel, da bi Karl Erjavec skušal sestaviti koalicijsko vlado, sem si rekel: uboga dežela, v kateri Erjavec pomeni upanje. Pa sem se ugriznil v jezik rekoč, da bo celo on pravšnji, če je to cena, da se znebimo Janševega avtoritarnega režima. No, še enkrat se je pokazalo, da se takšna kalkulacija ne izide. Pač, Erjavec v politiki ni od včeraj in nikoli doslej ni počel nič takega, kar bi ga vsaj za silo avtoriziralo za zahtevni projekt spodnašanja Janševega režima. Erjavec preprosto ni zbujal zaupanja. Nikoli. Podpornikov Karla Erjavca je v državnem zboru veliko manj, kot je nasprotnikov Janeza Janše. In tudi za zgodovinske ali celo gnile, če hočete, kompromise morajo na čelo projektov stopiti ljudje z avtoriteto in zaupanjem. Prav ta Erjavec, ki je v ponedeljek zvečer, tik pred glasovanjem, nagovarjal poslance in poslanke, češ, »danes imate priložnost, da se odločite, ali se strinjate s politiko aktualne vlade ali pa hočete drugačno politiko, prijaznejšo do ljudi. Vlado s konceptom, ki spoštuje vladavino prava, človekove pravice, stroko, avtonomijo univerze ...«, je pred tem prostodušno popeljal DeSUS v vse vlade; torej tudi v Janševo. Medtem in potem pa se ni ne eden ne drugi spremenil. Janša je tak, kot je vedno bil, in Erjavec tudi. Sodelovanje ali nesodelovanje med njima torej ni stvar konceptov in načel, ampak vsakokratne oportune presoje. Zato sta bila koalicija KUL in s tem velik del javnosti kaznovana za napačno presojo o Erjavčevih možnostih.

Erjavec je postal potencialni premierski kandidat združene opozicije zato, ker je ta naivno pričakovala, da bo prej kot Jože P. Damijan prepričal sicer nestanovitno SMC o nujnosti še enega prebega. Nazadnje se je izkazalo, da ne le nima povezovalnega potenciala, ki bi zvabil v alternativno koalicijo oportune poslance in poslanke SMC, ampak še glasov svojih ne more zagotoviti. Tu je bila strateška napaka strank koalicije KUL. Namreč, Erjavcu so v KUL dali mandat tudi za to, ker je preveč nepredvidljiv, da bi zagotovo šel skupaj z drugimi opozicijskimi partnerji v frontalni napad na Janšev režim. Hoteli so ga »podkupiti« in nazadnje dobili dvakrat nič: nič poslancev in poslank SMC in komaj kaj, če sploh kaj, poslancev DeSUS. Tako je po sanjah o 46 ali več glasovih opozicija zbrala le 40 glasov. Torej manj, kot jih ta čas nominalno šteje. Tu se ne gre slepiti. To je velik neuspeh. No, ne glede na spornost in nestanovitnost spodletelega Erjavca pa on sam ni razlog, ampak posledica stanja in razmerij v državnem zboru in razmerij v opoziciji.

Res pa je, da neizglasovana nezaupnica ne pomeni avtomatično zaupnice koaliciji JJ. Koliko ima pri vseh točkah in vprašanjih Janša podpore, ta čas ne vemo. To se bo videlo pri posameznih glasovanjih in projektih. A že zdaj lahko rečemo, da se zagotovo ne bo zgodilo nič, kar bi ogrozilo preživetje poslancev in poslank DeSUS in SMC do rednega konca mandata. Torej tudi predčasnih volitev ne bo. Predčasne volitve so bile že izhodiščno napačna Šarčeva kalkulacija, saj je spregledal, da onkraj predčasnih volitev obstaja še, kot bi rekla Janja Sluga, »širši družbeni interes«. To – pojem sicer izhaja iz starega samoupravno-socialističnega besednjaka – pa je aktualno zgolj bolj umetelna oznaka za izdajo volivcev, volivk. Pač, preveč aktivistični pojem izdaje so zamenjali z oportunističnim »širšim družbenim interesom«.

A zdaj je, kar je. Vprašanje je, kako naprej. Javnost, civilna družba je pred nemogočo dilemo. Na sedanjo konstelacijo strank ne more zares računati, brez strank ne more uveljavljati svojega interesa v parlamentarni demokraciji. Naj se zdi in zveni še tako predmoderno, toda na koncu javnost, volivce in volivke nagovarja osebnost, ne program. Razlike so v osebnostih; le delno v programih. Kdo, katera stranka načelno in programsko ni za uveljavljanje vladavine prava, za človekove pravice, za ekološko ozaveščenost, za socialno občutljivost in solidarnost ...? Toda iste programske točke pomenijo pri posameznih strankah oziroma konceptih različne stvari.

Prihodnje mesece bo treba iskati princa ali princeso, ki bo prebudila in povezala uspavano civilno družbo. Ali se bo to zgodilo in kdaj se bo, ni jasno. Nikoli ni prepozno. Tudi tedaj ne, ko je že prepozno.

Zdaj je tak čas.