Janša ante portas

Vlado Miheljak

26. 2. 2021  |  Mladina 8  |  Dva leva

»V Islamski skupnosti v Sloveniji so presenečeni, ker je premier Janez Janša na družbenem omrežju Twitter delil tvit, po katerem je koran knjiga, ki je povzročila največ smrti, trpljenja, zatiranja, osiromašenja in družbene zaostalosti. Takšen način obravnavanja islamske svete knjige ostro obsojajo, so zapisali. Prepričani so, da mora država, ki bo predsedovala EU, skrbeti za spoštovanje drugih religij in kultur. Svete knjige tora, evangelij, psalmi in koran so bile po njihovih besedah razodete in napisane v zgodovinskem kontekstu, ki se razlikuje od sodobnega sveta. Vendar pa imajo sporočila, ki so pomembna za celotno človeštvo. Glede na to od predstavnikov oblasti pričakujejo več spoštovanja v javnem prostoru, prav tako pa tudi, da ne uporabljajo oblasti za podžiganje sovraštva.«
 — Janez Janša v svojem avtoritarnem šopku Bruslju prinaša tudi verske boje. (STA, 23. 2. 2021)

»Kar slišimo iz Slovenije, je žalostno in skrb zbujajoče. Od bodočega predsedstva pričakujemo, da bo ohranilo naše skupne vrednote, vključno s svobodo medijev. Vsakršno spodkopavanje tega ogroža kredibilnost unije kot celote.«
— Finska ministrica za evropske zadeve Tytti Tuppurainen za bruseljski Politico (STA, 23. 2. 2021)

Tako. Janšev avtoritarni krog je počasi sklenjen. Če je bil doslej osredotočen predvsem na notranjo javnost in notranjo politiko, je najprej s čestitko Trumpu in eksplicitnim zaničevanjem Bidna, sedaj pa še z veliko bolj občutljivo in morda celo bolj konsekventno temo, namreč bruhanjem stereotipov in predsodkov do islama, postal vseevropski problem. Seveda Janša ni prvi in ni edini evropski politik, ki stresa antiislamske sentimente, je pa prvi, ki eksplicitno odpira verske boje kot (bodoči) formalni in simbolni reprezentant Evropske unije in njenih vrednot. Dobro. Janša je seveda naša sramota in naša odgovornost. A vse bolj postaja ne le evropska tema, ampak tudi zla podoba združene Evrope; njen drugi obraz.

Če Unija, ob posamičnih sramežljivih negodovanjih te ali one institucije, kakšne evropske ministrice, ministra ali tega ali onega glasu iz evropskega parlamenta, privoli v to, da tak človek in politik, kot je Janša, prevzame predsedovanje svetu EU, postane tudi evropska sramota. Janša pač ni od včeraj in sporadični eksces. Je normalno stanje stvari. Zato se bodo morala tudi veleposlaništva »jedrnih« držav EU, ki so polne krilatic o visokih standardih človekovih pravic, vladavine prava, strpnosti, solidarnosti etc., vprašati, ali so naredila »domačo nalogo«. So dovolj jasno in glasno opozarjala na avtoritativne procese, ki se pred njihovimi očmi iz dneva v dan dogajajo in zaostrujejo v deželi gostiteljici? Ne morejo reči, da ne vidijo, da ne slišijo. Evropa je v zgodovini že večkrat odpovedala. In rezultati so pripeljali celo do morije vseh morij. Sedaj je združena Evropa po svoje pred težjo dilemo. Ne gre več za vprašanje odgovornosti za to, kaj se dogaja pred njenimi očmi, a za njenimi durmi. Sedaj se stvari dogajajo znotraj nje. Če taka vodilna politika in politik, kot sta trenutno pri nas, prevzameta predsedovanje svetu EU, bo postal tak tudi formalni obraz združene Evrope, ki sporoča, da ji ni mar, kaj se dogaja z državljani, z demokratičnimi standardi, s standardi vladavine prava, svobode medijev in umetniškega izražanja, javnega demonstriranja političnih pravic ... Tretjim deželam pa tudi, da so tudi verska in kulturna distanca ter nestrpnost možne opcije združene Evrope. Da je, skratka, mogoče žrtvovati vsa načela in vrednote, da se ohranja status quo; razmerje moči znotraj parlamenta. To se je že večkrat pokazalo pri nedoslednem odnosu do Madžarske, Poljske in drugih ekscesnih držav. A kakršenkoli je denimo Orbán ali Kaczyński, je Janša presežni pojav. V odnosu do ameriških volitev se je pokazalo, da sta kljub naklonjenosti do prostaka Trumpa ohranila diplomatsko zadržanost. Janša pač ne. On svoje nravi tudi taktično in diplomatsko ne zna brzdati. Nikoli je ni znal.

Še enkrat. Janša je, da ne bo nesporazuma, predvsem naš problem. Ne moremo zares računati, da bo kdo namesto in na mestu nas reševal naše probleme. Dobro v slabem pa je, da Slovenija k sreči ni Poljska in zlasti ni Madžarska, da bi avtoritarni samodržec lahko sam osvojil in ohranjal večinsko oblast. Brez nesebične žrtve SMC in poslancev DeSUS, brez vase zagledanega predsednika Pahorja ter operativno in konceptualno nesposobne opozicije se avtoritarni samodržec ne bi ohranjal pri življenju. A prav slednje je problem. V času, ko to pišem, so se Erjavec, Fajonova in Bratuškova udeležili spravne maše, ki jo je na Brdu daroval predsednik Pahor. Če odmislimo Erjavca, ki še svojih poslancev ne zna prešteti, je fascinantno, kako brez glave in elementarnega političnega talenta sta obe predsednici opozicijskih strank šli na limanice. Namreč, na Brdu je bilo tako in še huje, kot smo napovedovali. Medtem ko je Janša spet govoril o radikalni opoziciji, je Pahor ponovil že stokrat izrečene floskule in puhlice o potrebi po dialogu. Pač, »potruditi se je potrebno zaupati tistemu, ki ima drugačna politična stališča od tvojih«. Bogme, da res. Jud se mora truditi zaupati nacistu, žrtev storilcu, posiljena posiljevalcu, oškodovani kršitelju ... Se da, če se dovolj potrudimo. In Fajonova in Bratuškova? Pravilno ugotavljata, češ »to je roka s figo v žepu«, a ker nista ultimativno (pri)silili Pahorja v opredeljevanje do ekscesov, Janšo pa v zavezujoč umik ekscesnih stališč in praks, sta zgolj dajali legitimiteto edinemu zmagovalcu srečanja.

Ve se, komu.