O ukradeni državi

N'toko

12. 3. 2021  |  Mladina 10  |  Žive meje

Ironija je hotela, da se okrogla obletnica samostojne Republike Slovenije zgodi ravno v letu, ko se ta kaže v svoji najbolj klavrni obliki. Politiki, ki želijo izvesti slovesne govore o velikih dosežkih osamosvojitve, morajo to početi v sterilnih praznih dvoranah, obdani z množico robocopov, nagovarjati pa morajo jezno ljudstvo, ki že četrti mesec živi pod policijsko uro in se spopada s hudo krizo. Tridesetletnica države ne bi mogla bolj sovpadati z njenim vidnim razpadanjem. In zato bo osamosvojitveni karneval letos potekal s še posebnim poudarkom na vprašanju, »kaj je šlo narobe«. Politiki, medijski komentatorji in ideologi obeh političnih polov imajo na srečo že od samega začetka na voljo enostaven odgovor: »Nekdo nam je ukradel državo!« Ideja o ukradeni državi je prisotna že od njenega rojstva – z njo ste verjetno odraščali, ne glede na to, ali je imel vaš oče na polici Kučanov Klan ali Laibachovo vinilko Opus Dei.

Oboji, konservativci in liberalci, namreč že vseskozi verjamejo, da so oni tisti, ki jim je bila Slovenija odtujena. V zapisu »Osamosvojitev od osamosvojitvenega mita« je avtor Jernej Kaluža pronicljivo opisal, kako si oba politična pola delita skupen pogled na zgodovino: »Čeprav slovensko politiko danes nedvomno zaznamuje razdvojenost, obe strani tega razkola stavita na isti mit. Osamosvojitveni čas z obeh strani kolektivne imaginacije namreč pomeni nasprotje današnjega časa, idealizirano prvinsko enotnost in brezmadežnost. Zaradi tega skupnega imenovalca si obe strani trudita prisvojiti zasluge za dogodke v osemdesetih letih …« V 80. naj bi se torej zgodilo magično prebujenje slovenskega naroda, ki naj bi se uprl tiraniji komunistov in se od »totalitarnega Vzhoda« usmeril proti »demokratičnemu Zahodu«. Konservativna stran verjame, da je načrte prekrižal komunist Kučan, liberalna stran pa, da je to storil komunist Janša. Obe strani si predstavljata sami sebe kot narodni avantgardi, ki v slogu Mojzesa peljeta izvoljeni narod čez puščavo. Delita si isto zgodbo o preteklosti in isto vizijo prihodnosti, združeni sta v svojem orientalizmu in sovraštvu do komunizma.

Ideološka razdvojenost zato ni toliko izraz različnih političnih vizij, kot je izraz delitve med dvema interesnima blokoma – dvema skupinama nacionalnih elit. Teh ne razdvaja predvsem to, kaj naj bi Slovenija počela, ampak to, komu pripada. Da bi ti kdo ukradel državo, jo moraš najprej posedovati. Pomislite, o čem se ponavadi pogovarjajo teoretiki ukradene države: vse vroče razprave o »narodnih vrednotah« se v resnici pojavijo le ob vprašanjih, kdo je bil imenovan v kak nadzorni svet, kdo je zamenjal kakega direktorja javnega zavoda, kdo je prevzel kako medijsko hišo … Vsekakor gre za pomembne debate, nikakor niso »vsi isti« in logično je, da se prebivalstvo v boje elit občasno vživi, a za večino ljudi to niso debate o njihovi državi, ampak o državi direktorjev in birokratov, s katerimi nimajo nobene zveze. Ljudska predstava o ukradeni državi je zato precej drugačna od tiste, ki jo ponuja uradna politika.

Za večino delavcev, ki so to državo zgradili, osamosvojitev ni bila čas, ko so dobili v roke kapital ali institucije, še manj jim je pomenila mističen prehod od nesvobode k svobodi. Za širše množice je bil razpad Jugoslavije čas vsesplošnega plenjenja. To je bil čas, ko so si nacionalne elite z denacionalizacijo in privatizacijo razdelile, kar je ostalo od skupne blaginje. To je bil čas, ko so mnogi ostali brez služb, brez življenjskih prihrankov ali celo brez državljanstva. In kdor ni že v 90. letih dobil občutka, da mu je bila država ukradena, ga je definitivno dobil v naslednjih dveh desetletjih, ko so menedžerji prevzemali podjetja, ko so si pidovski baroni nabirali delnice, ko so politiki kupovali patrie, gradili TEŠ 6 in Stožice. Kraja države je stopila v novo fazo po krizi, ko so dokapitalizirali banke in za drobiž razprodali ključna državna podjetja. Velik del slovenskih delavcev se zato strinja, da jim je bila država ukradena, a v nasprotju z ljudmi, ki krožijo v orbiti državnih institucij, težje določijo, kdo točno jo je ukradel – pri uničevanju njihovih skupnih dosežkov so nedvomno sodelovali vsi. Če kaj, so se v 30 letih nacionalne elite osamosvojile od naroda.

Ko danes gledamo bedne domoljubne predstave povsem nelegitimnih politikantov, se kaže tudi vsa bednost osemdesetaške mitologije in njihovega jamranja o ukradeni državi. Res je skrajni čas, da obračunamo z osamosvojiteljskimi miti. To ne pomeni, da imamo svojo domovino kaj manj radi, pomeni pa, da težnjo po svobodi pred zatiranjem jemljemo resno. Ta težnja se ni začela v 80. letih, ampak seže daleč v zgodovino. Kot je v nedavnem zapisu poudaril aktivist Matija Sirk, se je pri nas manifestirala že v kmečkih uporih, potem v kulturnem prebujenju, v narodnoosvobodilnem boju, nato v delavskem samoupravljanju in gibanju neuvrščenih. Ambiciozni poskusi Partije, da bi prek delavskega samoupravljanja osvobodila posameznika, so se do 80. izpeli in po Titovi smrti je bilo nemogoče prikriti dejstva, da sta se kasti birokratov in menedžerjev povzpeli nad delavce. Tržne reforme so povečale neenakost med regijami in okrepile nacionalne elite. Te so popeljale republike v krvave vojne, nato pa pod pretvezo »demokratizacije« podvrgle balkanske narode diktatu kapitala. Zato imajo konservativci in tudi liberalci na neki način prav: še vedno živimo v ukradeni državi. Lažejo pa v tem, da nas bodo oni osvobodili.

Kot je pravilno identificiral Kaluža, liberalna levica ni zmožna ponuditi alternativnega osamosvojiteljskega mita, ampak slepo sledi desnici v brezno cenenega antikomunizma. Da bi lahko ponudila alternativo, bi morala raziskati svojo lastno zgodovino in si priznati, da se ljudsko potovanje k svobodi ni začelo in končalo s pankom in Novo revijo, niti se ni uresničilo v politični formi liberalne Republike Slovenije. Še huje: da so v 80. pod zastavo liberalizma v državo vkorakale tudi nove oblike zatiranja: zasajena so bila semena strupenega nacionalizma, kapitalističnega izkoriščanja in kolonialne podrejenosti. Kot smo neštetokrat videli, slovenski liberalizem tega miselnega preskoka ni zmožen storiti. Okradeno ljudstvo mora ustvariti novo politiko, s katero se bo lahko izvilo iz vrtičkarskih bojev svojih elit, ter se osamosvojiti od njihove zgodovine – morda pa tudi od njihove države.