Mafija, d. d.

Heni Erceg

12. 3. 2021  |  Mladina 10  |  Hrvaška

Žalna slovesnost v državnem gledališču, dan žalovanja v Zagrebu, zastave na pol droga … Samo nekaj ur po njegovi smrti je bila gospa soproga povabljena, da izbere grobno parcelo na največjem zagrebškem pokopališču, saj je družinska grobnica v Pogani Vlaki v Hercegovini predaleč za njegove občudovalce. Tako je prostor za pokop priskrbelo mesto Zagreb, njegovi kopači, čistilci, vrtnarji pa so v rekordnih 30 urah izkopali jamo in zabetonirali grobnico na elitnem delu pokopališča, zraven grobov drugih pomembnih političnih živin, asfaltirali dostop, zasadili cvetje, prinesli marmorno ploščo … Vse je bilo opravljeno hitro in za veliko denarja, seveda na račun mesta, prav kakor bi želel On.

Na žalni slovesnosti v HNK se je kajpada prikazala družbena in politična smetana, naj pa omenimo, da to gledališče pred časom ni hotelo pripraviti žalne slovesnosti ob smrti igralke Mire Furlan. Zaradi epidemioloških ukrepov! Ti, se razume, v državi, ki deluje po načelih kastne ureditve, ne veljajo, kadar imamo opraviti s kasto vladarjev in silno množico njihovih slug in častilcev. Ti so se v velikem številu, bilo jih je več kot tisoč, zbrali na pogrebu nenadno preminulega župana Zagreba Milana Bandića. In le maloštevilni naivni bedaki so se pri tem spraševali, kaj je z epidemiološkimi ukrepi. Kaj je z odredbo, da se pogreba ne sme udeležiti več kot 25 ljudi?

Ko je pred pol leta umrla moja prijateljica in velika igralka Zoja Odak, ki je zaznamovala hrvaško gledališče in jugoslovanski film, nas je bilo na pogrebu natančno toliko, kolikor je zapovedal paraorgan, imenovan Štab za obrambo …, poleg tega v njenem matičnem gledališču v Splitu niso pripravili žalne slovesnosti. Zaradi epidemioloških ukrepov! Saj vem, popolnoma neustrezno je primerjati pogreb igralke, ki je širila meje svobode in umetnosti, s slavljenjem človeka, ki je Zagrebu na čelu corleonske hobotnice vladal 20 let. Ubijalsko! V tem času mu je mesto uspelo z ogromnimi proračunskimi sredstvi preobraziti v zanemarjen provincialni kraj po svoji meri in po meri svojih poslušnih uradnikov, ki jih je na tisoče, v skladu s koruptivno vladajočo politiko in najboljšimi mafijskimi običaji. Poslednje slovo od Milana Bandića, tista množica na njegovem pogrebu, premier in ministri, doktorji, umetniki, sumljivi bogataši in odvetniki, vsi, ki so tako ali drugače imeli koristi od njegove politične ali gmotne moči, nagneteni tam zoper vsa epidemiološka pravila – k temu je minister za zdravje cinično pripomnil, da virus ne skače v višino – vse to je bila podoba primitivne malomeščanske države, njenih vodij, ki odkrito prezirajo državljane, obožujejo pa najslabše med njimi.

Takšne, kakršen je bil župan Zagreba, ki je izhajal iz običajnega prava tistih, ki so ga solznih oči pospremili na zadnjo pot. Premeteni populist, ki je politično pot začel na levici, a je hitro doumel, da tam ne bo kruha, in se je raje obrnil k cerkvi in pokvarjencem, s katerimi je sklepal sumljive posle, vzpostavil je poseben sistem dela, podkupoval je in bil podkupljiv, zaradi česar je ure in ure prebil na sodiščih in nekajkrat celo končal v zaporu. Toda od tam se je vračal še močnejši, resda pa tudi bolj nor, na robu blaznosti, v kateri je neustavljivo, kot vladar z nasledstveno pravico do vladanja, mimo vseh zakonov poklanjal vse od gradbenih parcel do dovoljenj za gradnjo cerkva v mestnih parkih. Volivce, večinoma z obrobja Zagreba, je kupoval s cenenimi zvijačami: kilometer asfalta tu, tri kanalizacijske cevi tam, tekal je naokoli, ves čas v spremstvu kamer, zadnjih nekaj let že kot človek, pri katerem se kažejo znaki nevrotičnosti, kakor je pogosto pri provincialcih, opitih od moči.

Dovolj je bil en sam potres, da se je pokazala vsa beda njegovega upravljanja mesta, ki se duši v smeteh – porušene nevzdrževane zgradbe, zraven njih pa bleščeče fontane, v katere je zmetal na kupe mestnega denarja. Potem pa je župan, namesto da bi šel v zapor, kamor bi ga že davno strpala vsaka vsaj trohico pravna država, umrl in gora svinjarij tega neizpodbitnega vladarja Zagreba je utonila v pozabo. Še huje, le malo je manjkalo, pa bi ga razglasili za junaka, kakopak že iščejo ulico, ki bo nosila njegovo ime, že razpravljajo o spomeniku … Mogoče bi bilo najbolje, če bi ga postavili pri vstopu v Zagreb, zraven spomenika drugega velikega vodje, tako imenovanega Očeta domovine Franja Tuđmana. Ta je prav tako še pravočasno umrl. Tudi o Milanu Bandiću je politična in družbena smetana z njegovega pogreba že napisala zloščeno življenjepisno pravljico, polno modrosti, domoljubja in veličastnih uspehov pri spreminjanju Zagreba v sivo, zanemarjeno vzhodnoevropsko »metropolo«.

Župan Zagreba je torej umrl pravočasno, da ga ne bo doletela obsodba, ampak se bo o njem spletla lažna, kičasta legenda, prav tako, kot je pravočasno umrl utemeljitelj vse množice bandićev, partijskih »domoljubnih« kriminalcev, ki so požrli samo jedro države, zdaj pa goltajo še njene ostanke. Govorimo seveda o Franju Tuđmanu, ki si je izmislil »privatizacijo«, rop družbene lastnine, in jo začel tudi osebno udejanjati z zasedbo tuje vile v elitni zagrebški četrti. In ki bi mu, če ne bi še pravi čas umrl, v Haagu sodili za zločine, storjene v Bosni, za taborišča, mučenje in izgon Bošnjakov.

Tako, zdaj sta oba pod razkošnimi arkadami zagrebškega Mirogoja. Najboljša spomeniška primerka v tej moralno in politično izrojeni državi.